Mobilni telefoni so postali podaljšek naše roke. Kamorkoli pogledam, ljudje držijo telefon v rokah. Na avtobusu, v restavraciji, na sprehodu, na koncertu, na plaži. Včasih imam občutek, da je telefon postal pomembnejši od vsega, kar se dogaja okoli nas. Še bolj fascinanten se mi zdi fenomen aplikacij in družbenih omrežij. Ne zato, ker obstajajo. Vse bolj imam občutek, da ljudem sploh ni več pomembno lastno življenje, ampak jih fascinira opazovanje življenj drugih preko aplikacij. Story za storyjem. Reel za reelom. Fotografija za fotografijo. Objava za objavo. Nekdo je na Maldivih. Nekdo pije kavo. Nekdo je v fitnesu. Nekdo je ravno pojedel zajtrk. Nekdo je kupil nov avto. Nekdo je odšel na dopust. Nekdo je šel na tek. In medtem ko opazujemo vse te ljudi, minute tečejo. Ure tečejo. Dnevi tečejo. Ne živimo svojega življenja. Opazujemo življenja drugih.

• Celo življenje sem živel v zmoti in napačno uporabljal deodorant
• Si znaš predstavljati življenje brez internetov?
• Pot na morje nekoč in danes / kako se je spremenilo življenje in naš odnos do dopusta ob morju

Najbolj zanimivo pri vsem skupaj je, da je večina tega, kar gledamo, skrbno izbran delček resničnosti. Nihče ne objavi prepira s partnerjem. Nihče ne objavi slabega dneva v službi. Nihče ne objavi računov, ki jih mora plačati. Objavljamo vrhunce, ki imajo precej malo veze z realnostjo, ampak kdo hudiča si želi realnost, če je lahko vse oh in sploh, kajne?

Tako dobimo občutek, da vsi živijo boljše življenje od nas. Da so vsi srečnejši. Da več potujejo. Da imajo boljše odnose. Da imajo več denarja. Da so bolj uspešni. Pa niso. Samo boljši so v ustvarjanju iluzije.

Najbolj žalostno pa je, ko vidiš ljudi na koncertu, ki celoten koncert spremljajo skozi zaslon telefona. Kot da jim ni pomembno, da so tam. Pomembno je, da bodo kasneje lahko dokazali, da so bili tam. Kot da je spomin manj vreden od posnetka.

Morda sem staromoden. Morda samo pripadam generaciji, ki je znala sedeti na klopci in opazovati sončni zahod brez potrebe, da ga fotografira. Ali pa generaciji, ki je šla na pivo zato, da se druži, ne zato, da naredi fotografijo piva za instagram. Ampak vse pogosteje se sprašujem, koliko ljudi danes sploh še zna biti realnih in brez telefona. Brez preverjanja obvestil. Samo oni in trenutek.

Kajti življenje ni tisto, kar gledamo na zaslonu. Življenje se dogaja okoli nas. Tukaj in zdaj. Škoda bi bilo, da bi ga zamudili zato, ker smo bili preveč zaposleni z opazovanjem, kako ga živijo drugi.

Objava Živite življenje ali opazujete življenja drugih preko aplikacij originalno objavljena na had blog.

Še začel ni vladati, pa nas je že osrečil z nižjimi cenami goriva! Tako se to dela, kajne? Predstavljajte si, kaj nas čaka, ko bo dejansko vladal. Morda bodo cene goriva negativne in nam bodo na bencinskih servisih še plačevali, da natočimo poln rezervoar. Zaprmej!

• Se je Janez Janša že zahvalil Bibiju in Doniju za višje cene goriva?
• Zakaj nimamo dvojnih cen za goriva / ene za tujce, druge za domačine
• Cena goriva ostane enaka / se moramo za to zahvaliti vladi? NE!

Ko so cene rasle, smo vsak dan poslušali, kdo je kriv. Če se je liter goriva podražil za tri cente, je bila odgovornost vlade v odhajanju neizpodbitna. To, da ceno določa cena nafte na svetovnih trgih ni bilo pomembno. Če so se spremenili davki, trošarine ali razmere na Bližnjem vzhodu, tudi ne. Krivec je bil vedno pripravljen. Ime in priimek sta bila znana.

Takšna logika je seveda absurdna. Ravno zato je zanimivo opazovati, kako hitro jo ljudje sprejmejo, ko potrjuje njihova politična prepričanja. Kar je pri “naših” nesmisel, je pri “njihovih” dokaz sposobnosti. In vice versa.

Resnica je precej bolj dolgočasna. Cene goriva so odvisne od cele vrste dejavnikov. Od cen nafte na svetovnih trgih, menjalnih tečajev, davkov, trošarin in še marsičesa. Politiki imajo pri tem precej manj vpliva, kot bi radi verjeli njihovi podporniki in nasprotniki.

Ampak dolgočasna resnica redko prinese všečke, delitve in navdušene komentarje na družbenih omrežjih. Zato še enkrat: Janez, hvala za nižje cene goriva. Če smo lahko za vsako podražitev našli političnega krivca, potem si za današnjo pocenitev zagotovo zaslužiš tudi pohvalo. Čeprav nimaš nič s tem! Sarkazem. Ker drugače tega ne moreš več resno jemati.

Še cene goriva izven avtocestnega omrežja po novem:

• 1,603 bencin
• 1,647 dizel

Objava Janez, hvala za nižje cene goriva / 1,603 bencin in 1,647 dizel originalno objavljena na had blog.

Ste podaljšali veljavnost e-vinjete? Če spadate med tiste, ki si datume zapomnijo na približno, je zdaj pravi trenutek za hiter pregled veljavnosti vaše e-vinjete. V teh dneh namreč številnim voznikom v Sloveniji poteče veljavnost letne e-vinjete. Zakaj ravno sedaj? Ker je vlada lani podaljšala veljavnost e-vinjet za štiri mesece. Cena letne e-vinjete za osebna vozila je še vedno 117,50 evra. Seveda pa lahko “online” tudi preverite veljavnost vaše e-vinjete.

• Vlada podaljšala veljavnost vinjet za 4 mesece / bo sledil ukrep tudi za zdravstvo
• Aleš Hojs bi uvedel e-vinjeto dvojne rabe – ena e-vinjeta za dve registrski tablici. Kdo je tu nor?!?
• Ker ne spremlja poročil in Facebooka ni vedela, da mora podaljšati vinjeto

E-vinjeta je vezana na registrsko številko vozila in ker fizične nalepke že dolgo ni več na vetrobranskem steklu, se hitro zgodi, da na datum veljavnosti preprosto pozabimo. Včasih je bilo dovolj, da si pogledal v zgornji levi kot stekla. Danes pa moraš zaupati svojemu spominu ali opomnikom v telefonu. Ali pa preveriti veljavnost na spletu. In vemo, kako zanesljiv je lahko spomin, ko gre za plačila.

Zato majhen opomnik. Preverite veljavnost svoje e-vinjete in jo po potrebi podaljšajte, preden vas na avtocesti na to opozori kdo drug. Takšno opozorilo je običajno precej dražje od 117,50 evra kolikor stane e-vinjeta.

Objava Ste podaljšali veljavnost e-vinjete? originalno objavljena na had blog.

V življenju pride obdobje, ko začneš stvari gledati drugače. Ne zato, ker bi postal modrejši, čeprav sem upal, da je tudi to del razloga. Tudi ne zato, ker bi postal apatičen do sveta okoli sebe. Preprosto ugotoviš, da je čas omejen in da ga ne želiš več zapravljati za stvari, ki ti ne prinašajo ničesar drugega kot slabo voljo. Pred časom je v moje življenje prišla besedna zveza, ki se mi je zdela na prvi pogled precej vulgarna, a je v resnici postala ena najbolj uporabnih življenjskih filozofij. Men se jebe. Dobesedno in tudi v prenesenem pomenu.

• Jebeš novoletne darile, če Dedek Mraz in Božiček ne obstajata!
• Jebeš Viagro, Cialis, če si lahko pomagaš z jogo penisa!
• Jebesh Rock Radio / jebeš takšno oglaševanje

Ko si mlajši, imaš občutek, da se moraš odzvati na vsako neumnost, popraviti vsako napačno informacijo in sodelovati v vsaki razpravi. Verjameš, da bo svet zaradi tega boljši. Potem pa mine nekaj desetletij in ugotoviš, da si mnogokrat samo izgubljal energijo.

Men se jebe ni mišljen v smislu, da mi je vseeno za ljudi okoli mene. Ne v smislu, da me ne zanimajo stvari, ki se dogajajo v družbi. Ampak v smislu, da sem se nehal obremenjevati s stvarmi, na katere nimam nobenega vpliva, in z ljudmi, ki si moje pozornosti preprosto ne zaslužijo.

Dolga leta sem spremljal novice skoraj obsesivno. Zdelo se mi je pomembno, da vem vse. Kdo je kaj izjavil, kdo se je s kom sprl, katera nova katastrofa prihaja in zakaj naj bi nas bilo spet strah. Danes ugotavljam, da je večina teh informacij naslednji dan popolnoma nepomembnih. Svet gre naprej, ne glede na to, koliko časa sem porabil za analizo teh člankov in spremljanje dram.

Podobno je z ljudmi. Vsi poznamo posameznike, ki živijo od konfliktov. Ki vedno najdejo razlog za prepir. Ki imajo odgovor na vse in so prepričani, da so najpametnejši v prostoru. Včasih sem imel potrebo, da jim dokazujem nasprotno. Danes veliko pogosteje skomignem z rameni in si mislim svoje. Ali pa povem svoje mnenje in ne grem v konfrontacijo. Ne zato, ker bi se strinjal z njimi. Ampak zato, ker sem ugotovil, da je moj notranji mir vreden več kot zmaga v popolnoma nesmiselni razpravi.

Morda je to povezano s starostjo. Ko si enkrat čez polovico svojega življenja, začneš drugače ceniti čas in življenje. Čas, ki ga imaš na voljo, postane precej bolj dragocen. Namesto da bi ga namenjal bedakom, ga raje porabim za ljudi, ki jih imam rad. Namesto da bi se jezil zaradi stvari, ki jih ne morem spremeniti, grem na sprehod, skočim v morje, preberem knjigo ali preprosto uživam v trenutku.

Zanimivo je, da se zaradi tega svet ni prav nič spremenil. Še vedno obstajajo bedaki. Še vedno obstajajo senzacionalistični naslovi. Še vedno obstajajo ljudje, ki so prepričani, da imajo vedno prav. Spremenil sem se samo jaz. Ne čutim več potrebe, da bi se odzval na vse in vsakogar.

Mogoče je ravno to ena od prednosti staranja. Da končno razumeš, da ni treba sodelovati v vsaki bitki, na katero te nekdo povabi. Da ni treba imeti mnenja o vsaki temi. In da je povsem legitimno reči men se jebe ter nadaljevati svoj dan. Odkar sem ponotranjil ta moto, je življenje precej bolj preprosto. In predvsem precej bolj mirno.

Objava Men se jebe je postal moj moto originalno objavljena na had blog.

V poplavi vseh debilnih oglasov, ki nas vsak dan bombardirajo z vseh strani, sem pred časom zasledil oglas, ki me je dejansko nasmejal. Kar ni ravno pogost pojav. Večina oglasov namreč poskuša biti duhovita, moderna, trendovska ali celo viralna, pa jim na koncu uspe predvsem to, da človek zavije z očmi in čim prej preskoči vsebino. Potem pride oglas s sloganom – Kosi na tleh in kosi sam.”

• Ko oglas za Lesnino buri duhove in se nad njim zgražajo “tercijalke” na spletu
• Hofer oglas / Eva in Rale / ne može nam niko ništa
• Ferrari Luce / prvi električni Ferrari buri strasti na internetih

Če ste del generacije, ki je odraščala v devetdesetih, potem vam je ob tem napisu v glavi avtomatično zazvenel refren pesmi skupine Pop Design. Brez razmišljanja. Brez napora. Ker so bile takšne pesmi preprosto del vsakdana. Poslušali smo jih na veselicah,  na radiu, na maturantskih izletih in povsod drugje. Besedilo je bilo tako preprosto, da se ga spomniš še danes, četudi si se mu takrat morda posmehoval. In ravno zato oglas deluje.

Nobenih umetnih angleških izrazov. Nobenega “think outside the box” pristopa. Nobene zgodbe o trajnostni prihodnosti, digitalni transformaciji ali revolucionarni uporabniški izkušnji. Samo preprost stavek, ki ga vsi razumemo. Gre za robotske kosilnice. Torej napravo, ki dejansko kosi sama. Besedna igra je logična, razumljiva in zabavna. Točno takšna, kot bi morala biti dobra oglaševalska ideja.

V času, ko marketing pogosto ustvarjajo ljudje, ki želijo predvsem navdušiti druge ljudi iz marketinga, je osvežujoče videti primer, kjer nekdo razume osnovno nalogo oglasa. Da pritegne pozornost, da si ga zapomniš in da se ob njem nasmehneš.

Morda se sliši banalno, ampak prav takšni oglasi ostanejo v spominu. Ne tisti, za katere potrebuješ pet minut razlage in tri predstavitve v powerpointu, da dojameš poanto.

Kosi na tleh in kosi sam je dokaz, da včasih ni treba izumljati tople vode. Dovolj je, da poznaš svoje občinstvo in da znaš uporabiti nekaj, kar je že globoko zasidrano v kolektivnem spominu. In ja, priznam. Zaradi tega oglasa sem po dolgem času pomislil, da v oglaševanju še ni vse izgubljeno. Včasih so najboljše ideje res najbolj preproste. Tako kot refren, ki ga zdaj verjetno že nekaj minut prepevate v glavi.

Objava Kosi na tleh in kosi sam / oglas, ki mi je všeč! originalno objavljena na had blog.

Včasih je dovolj eno samo SMS sporočil0 (ali več njih!), da narediš nekaj dobrega. Brez velikih besed. Brez kompliciranja. Pošlješ POMAGAM5 ali POMAGAM10 na 1919 in pomagaš otrokom, ki pomoč dejansko potrebujejo. Ravno zato mi je akcija Dežela junakov všeč. Miha Deželak je lansko leto zadnjič “odfural” akcijo, njeno krmilo pa je letos prevzel Cene Prevc. Kapo dol Radio1 za to akcijo, predvsem pa kapo dol vsem, ki po svojih močeh pomagajo tistim, ki imajo manj ali celo nič.

• Družina Prevc (Nika, Domen, Cene, Peter) / najbolj smučarsko skakalna družina na svetu
• Denis Avdić ponuja 10.000 evrov nagrade tistemu, ki dokaže, da je bila predstavitev Dežele junakov politični dogodek
• Janezi2 / Denis Avdić, Martin Golob, Cene Prevc, Miha Deželak, Gašper Bergant, Uroš Kuzman, Rok Škrlep, Aleš Novak

Ko slišiš zgodbe o otrocih, ki ne gredo na šolski izlet, ker doma nimajo denarja. O starših, ki se odločajo med položnicami in hrano. O družinah, kjer je vsak nepričakovan strošek katastrofa. Takrat ugotoviš, da “saj bo” ni rešitev.

Cene Prevc bi lahko po koncu kariere mirno užival status športnega heroja. Lahko bi snemal reklame za paštete, avtomobile ali pa razlagal “mindset” uspeha po podjetniških konferencah. Ampak očitno razume nekaj precej bolj pomembnega, da ima njegov glas težo. In da lahko z njim pomaga. To danes ni več samoumevno.

Živimo v času, ko imamo vsi polna usta solidarnosti, dokler ni potrebno narediti česa konkretnega. Ko ljudje pod objavo o dobrodelnosti napišejo srček in mislijo, da so opravili svojo dolžnost. Ko se marsikdo bolj obremenjuje s tem, ali bo njegovo ime dovolj vidno na plakatu, kot pa s tem, komu akcija dejansko pomaga.

Zato so akcije, kot je Dežela junakov, pomembne. Ker pokažejo, da empatija še vedno obstaja. Da ljudje še vedno pomagajo. In da včasih res ni potrebno veliko. Pet ali deset evrov večini ne spremeni življenja. Komu drugemu pa lahko pomeni ogromno.

Mogoče topel obrok. Mogoče šolske potrebščine. Mogoče občutek, da niso sami.

Vem. Vedno se bodo našli ljudje, ki bodo vprašali: “Kam pa gre denar?” ali pa “Zakaj tega ne rešuje država?” Povsem legitimna vprašanja. Ampak medtem ko eni razpravljajo po facebooku in iščejo zarote v vsaki dobrodelni akciji, drugi dejansko pomagajo.

Razlika je precej očitna. Če lahko pomagaš. Pomagaj. Če ne moreš,  vsaj ne išči razlogov, zakaj ne bi pomagali drugi.

Pošlji POMAGAM5 ali POMAGAM10 na 1919 ali pomagaj na kakšen drug način (spodaj):

Objava Pošlji POMAGAM5 ali POMAGAM10 na 1919 / Dežela junakov s Cenetom Prevcem originalno objavljena na had blog.

Spisek ministrov nove vlade je “impresiven” in ko sem prvič videl imena, sem bil prepričan, da gre za dobro šalo. Tisto vrsto, ki jo nekdo objavi na twitterju ob treh zjutraj po napornem večeru in kjer se vprašaš kaj je šlo človeku po glavi. Potem pa ugotoviš, da to ni šala. Da ni fotošop ali eksperiment umetne inteligence. Da je to dejanski seznam ljudi, ki bodo vodili državo. V tistem trenutku človeku po glavi začne hoditi samo en stavek – kar volili, smo dobili.

• Ko se parlament spremeni v cirkus
• Ali res Slovenci hočemo državo, za kakršno smo glasovali na plebiscitu?
• Ne samo 7-mestne številke, ponujali so jim tudi hiše / in sloni letijo, kajne?

Demokracija je zanimiva stvar. Vsi jo imamo radi, dokler rezultatov ne vidimo v praksi. Potem nenadoma ugotovimo, da volitve niso talent show, kjer lahko naslednji teden popraviš napako z novim glasovanjem. Ne, tukaj so v igri mandati za štiri leta in ministri, ob katerih se začneš spraševati, ali je bil edini kriterij za izbor kdo je imel prost termin v koledarju v tem času.

Najbolj fascinantno pri vsem skupaj je, kako hitro ljudje pozabijo. Pred volitvami poslušamo zgodbe o nesodelovanju z nekaterimi političnimi strankami, o strokovnosti, kompetencah, novih obrazih, sveži energiji in drugačni politiki. Potem pride realnost. Nekateri ministri izgledajo, kot da so bili izbrani po sistemu naključnega generatorja imen. Druge prvič vidiš in se vprašaš, ali si morda zamudil kakšno sezono slovenskega političnega resničnostnega šova.

Ampak očitno je to to. To je rezultat vseh televizijskih soočenj, vseh objav na facebooku, vseh všečkov in vseh velikih besed o spremembah. Na koncu dobiš vlado, ob kateri polovica države zavija z očmi, druga polovica pa razlaga, da moramo dati ljudem priložnost. Saj veste, tista večna slovenska mantra. Dajmo jim čas. Sto dni miru. Eno leto. Cel mandat. In potem se čez štiri leta ponovno čudimo istim stvarem.

Morda je največji problem ravno v tem, da smo se navadili. Navadili smo se, da je politika cirkus. Da so ministrska mesta nagrada za lojalnost. Da kompetence niso nujno pomembne. Da se od državljanov pričakuje predvsem to, da enkrat na štiri leta oddajo glas, potem pa tiho spremljajo predstavo.

Ob vsakem novem seznamu ministrov poslušamo enake zgodbe. Kako gre za najboljšo možno ekipo. Kako imajo vizijo. Kako bodo delali za ljudi. In potem mine nekaj mesecev, ko ugotovimo, da nekateri komaj obvladujejo svoj resor, drugi pa dajejo izjave, ob katerih človek preveri, ali so to Nova24 komentarji.

Ampak iskreno? Težko je biti zares jezen. Točno to smo hoteli. Ali pa vsaj dovolj ljudi je to hotelo. Demokracija ni popoln sistem, je pa pošten v eni zelo pomembni stvari, posledice odločitev vedno pridejo na račun vseh. Tudi tistih, ki so že od začetka govorili, da to ni dobra ideja. Zato danes res težko napišem karkoli drugega kot: kar volili, smo dobili. Očitno bomo morali s tem tudi živeti. Uboga Slovenija.

Kdo so bodoči ministri:

• Andrej Šircelj: ministrstvo za finance
• Franci Matoz: ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo
• Tone Kajzer: ministrstvo za zunanje zadeve
• Borut Rončevič: ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino
• Polona Rifelj: ministrstvo za okolje in prostor
• Ignacija Fridl Jarc: ministrstvo za kulturo
• Suzana Lep Šimenko: ministrica brez resorja, pristojna za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu
• Jernej Vrtovec: ministrstvo za infrastrukturo in energetiko
• Valentin Hajdinjak: ministrstvo za obrambo
• Janez Cigler Kralj: ministrstvo za kmetijstvo
• Mateja Ribič: ministrstvo za demografijo, družino in socialne zadeve
• Monika Kirbiš Rojs: ministrstvo za lokalno samoupravo, kohezijo in regionalni razvoj
• Anže Logar: ministrstvo za gospodarstvo, delo in šport
• Tadej Ostrc: ministrstvo za zdravstvo
• Mihael Zupančič: ministrstvo za pravosodje

Objava Kar volili, smo dobili / spisek novih ministrov je “impresiven” originalno objavljena na had blog.

Ferrari Luce je prvi električni Ferrari, ki buri strasti na internetih. Predvsem pri tistih, ki jim 600.000+ evrov vredno vozilo, ki se ponaša s preko 1000 konji in petimi vrati, predstavlja nekaj povsem nedosegljivega. Delnice Ferrarija so po predstavitvi sicer padle, vendar je promocija, ki jo je podjetje Ferrari dobilo v zadnjih dneh, verjetno vredna precej več kot katerakoli marketinška kampanja. Če niste prespali zadnja dva dneva, potem ste zagotovo že videli svetlo modro vozilo nenavadne oblike, pod katerega se je med drugim podpisal Jony Ive. In internet je naredil svoje. Nekateri v njem vidijo apple miško, drugi multiplo, tretji pa kar cvrtnik na štirih kolesih.

• Tesla 3 eno leto kasneje in prevoženih 31.134 kilometrov
• Po 27 letih je zopet Mini v moji garaži
• Lotus Elise / #registrska MS HAD

Internet je fascinanten prostor. Ljudje, ki nikoli ne bodo sedeli v Ferrariju, še manj pa ga kupili, imajo zelo močno mnenje o tem, kakšen bi električni Ferrari moral biti. In predvsem o tem, kakšen ne bi smel biti. Električni Ferrari? Bogokletno. Pet vrat? Katastrofa. Visoka streha? Konec avtomobilskega sveta. Kot da je Ferrari s tem nekomu osebno uničil otroštvo.

Ampak prav v tem je ves čar zgodbe. Ferrari je naredil točno to, kar mora danes narediti luksuzna znamka, če želi ostati relevantna. Razburiti ljudi. Poskrbeti, da vsi govorijo o njej. Da se na twitterju, redditu, tiktoku in avtomobilskih forumih odvijajo svete vojne med puristi in tistimi, ki razumejo, da se svet spreminja.

Elektrifikacija avtomobilov ni več vprašanje. Ferrari to zelo dobro ve. In medtem ko se del avtomobilskih navdušencev še vedno oklepa romantike atmosferskih motorjev, vonja po bencinu in rohnenja V12 motorjev, gre industrija naprej. Tudi Ferrari. Ker če tega ne bi naredil sam, bi ga v to slej ko prej prisilil trg. Ali pa zakonodaja.

Zanimivo je predvsem to, da največ kritik prihaja od ljudi, ki Ferrari doživljajo kot nek sveti gral avtomobilizma, hkrati pa pozabljajo, da je Ferrari predvsem podjetje. Podjetje, ki mora ustvarjati dobiček. In podjetje, ki je očitno ugotovilo, da obstaja dovolj bogatih kupcev, ki si želijo električnega Ferrarija. Čeprav internet meni drugače.

In če smo povsem iskreni, oblika avtomobila sploh ni tako pomembna. Ferrari ni nikoli prodajal zgolj avtomobilov. Ferrari prodaja status. Emocijo. Ekskluzivnost. Idejo, da si del kluba, v katerega večina ljudi nikoli ne bo vstopila. In Luce bo točno to. Simbol nove ere, ki bo šla marsikomu pošteno na živce.

Mene pri celotni zgodbi najbolj fascinira nekaj drugega. Kako hitro se danes vsi počutijo poklicane, da povedo svoje mnenje o stvareh, ki jih nikoli ne bodo uporabljali, kupili ali sploh izkusili. Električni Ferrari ne bo nikoli avtomobil za množice. Ne bo tekmoval s Teslo. Ne bo reševal planeta. To je igrača za zelo bogate ljudi. Tako kot je bil Ferrari vedno.

Je pa zanimivo opazovati, kako zelo ljudi moti, da se svet spreminja. Da celo Ferrari ni več nedotakljiv tempelj bencina in oktanov. Mogoče prav zato Luce tako buri strasti. Ker ni samo avtomobil. Je simbol spremembe, ki prihaja, pa če nam je všeč ali ne in verjetno bo razprodan še preden ga bo večina ljudi uspela dokončno popljuvati na internetu.

Seveda pa ima lahko vsak svoje mnenje, kajne?

Objava Ferrari Luce / prvi električni Ferrari buri strasti na internetih originalno objavljena na had blog.

Če kaj sovražim, so elektronska sporočila, ki so napisana z AIjem. Ne s pomočjo AIja, ampak jih je napisal AI. Prepoznaš jih takoj. Saj veste, tista sporočila, ki se začnejo s spoštovani in potem nadaljujejo z dolgim uvodom, ki ne pove popolnoma ničesar. Polna “bullshita”, dolgih vezajev, čudnih narekovajev in stavkov, ki jih normalen človek nikoli ne bi napisal. Sploh v slovenščini ne. Zdi se mi, da je tega vsak dan več. Najbolj fascinantno pri vsem skupaj pa je, da ljudje mislijo, da tega ne opaziš. Da ne vidiš, da je nekdo odprl ChatGPT, napisal “prompt” odgovori prijazno in profesionalno in potem brez branja skopiral odgovor v elektronsko pošto. Problem ni umetna inteligenca. Problem je lenoba ljudi.

• Zakaj v slovenskem jeziku AI prevajajo v UI? UI != AI. UI je user interface in ne umetna inteligenca
• Je vsebina AI generirana? S katerimi orodji to preverite?
• Nike Air Force 1 by had / najkice Nike by you so prepotovale pol sveta

Resno. Če mi pošiljaš elektronsko sporočilo, ki je namenjeno meni osebno, potem si menda lahko vzameš dve minuti časa in napišeš tri normalne stavke. Ne pa da dobim pet odstavkov generičnega tekst. Še bolj zabavno je, ko AI začne uporabljati stvari, ki jih ljudje pri nas skoraj nikoli ne uporabljajo. Dolgi vezaji. Narekovaji, ki jih sicer nihče ne uporablja. Čudne fraze. Stavki, ki so slovnično pravilni, ampak zvenijo, kot da jih je prevedel Google Translate leta 2011.

In potem dobiš občutek, da sploh ne komuniciraš z osebo, ampak z nekim korporativnim NPCjem, ki ti želi prodati inovativno rešitev, optimizacijo procesov ali pa želi zgolj vzpostaviti stik. Ne, hvala.

Mogoče sem staromoden, ampak meni veliko več pomeni kratko sporočilo v stilu: “Živjo, tole bi potrebovali. Bo šlo?” Kot pa štirinajst vrstic leporečenja, kjer nekdo s pomočjo AIja skriva dejstvo, da v resnici nima pojma, kaj bi sploh rad povedal.

Da o dolžini teh sporočil ne izgubljam besed. Zakaj imam pri AI elektronskih sporočilih vedno občutek, da berem seminarsko nalogo? Človek postavi vprašanje, odgovor pa ima 600 besed, tri alineje in pol ure poslavljanja. Pa saj nismo zaljubljenci, no.

Jaz se veselim dneva, ko bodo ljudje ponovno začeli pisati kot ljudje. Ironično je, da naj bi nam umetna inteligenca prihranila čas. V resnici ga meni krade, ko dobim takšno elektronsko sporočilo, saj moram iz petih odstavkov filtrirati tisti en stavek, ki dejansko vsebuje informacijo.

Uporabljam AI. Tudi sam si z njim kdaj pomagam. Ampak razlika je v tem, da AI uporabljam kot pomoč. Ne pa kot nadomestek lastnega razmišljanja in komunikacije. Ker ko človek ne zmore več napisati niti navadnega elektronskega sporočila brez pomoči umetne inteligence, potem imamo precej večji problem, kot se mogoče zdi na prvi pogled.

Objava Tudi vaša elektronska sporočila piše AI? originalno objavljena na had blog.

Najprej so bile v igri 7-mestne številke. Včeraj sem pa izvedel, da so ponujali tudi hiše. Hiše! Ne stanovanja. Ne garsonjere. Hiše. Skoraj pričakujem, da bo naslednji teden nekdo razkril, da so zraven ponujali še vikend na morju in dve letni karti za wellness v Rimskih termah. Vsaj. Pa kakšnega Ferrarija, za dobro vago.

• Poslancem Resnice ponujali 7-mestne številke / sanja svinja kukuruz
• Anonimneži brez jajc grozijo na spletu
• Prowshop.si / ko alkoholi končno dobijo svojo online dušo / koda za popust PROWSHOP10

Recimo, da bi jim še verjel, da so jim ponujali 7-mestne številke (precej slab poskus šale, kajne), ampak pri hiši se pa ustavi, saj stvar ni tako preprosta, kot jo želijo prikazati politični spin doktorji. Hiša ni kuverta z gotovino, ki jo nekdo potisne pod mizo. Za hišo potrebuješ kup papirjev. Kupoprodajno pogodbo. Notarja. Plačilo davka. Vpis v zemljiško knjigo. Sledi ostanejo praktično povsod. To ni ravno nekaj, kar bi šlo neopazno mimo oči javnosti.

Zato so takšne izjave še toliko bolj fascinantne. Ker zvenijo hudo, konkretnih dokazov pa ni nikjer. Samo velike besede in še večji naslovi.

Najbolj fascinantno pri vsem skupaj pa je, kako hitro ljudje verjamejo takim zgodbam. Ker se lepo vključijo v njihov pogled na svet. Če naši to povedo, potem gotovo drži. Če njihovi zanikajo, potem samo prikrivajo resnico. In tako dobimo politično realnost, kjer ni več pomembno, kaj je res, ampak kaj se bolje sliši.

Pa ne razumite narobe. Korupcija obstaja. Trgovanje z vplivom obstaja. Poskusi kupovanja podpore se dogajajo. Ampak ravno zato bi morale biti takšne obtožbe podprte z dejstvi. Ker če niso, postanejo samo še eno orožje za nabiranje političnih točk. In ko se res pojavijo resni primeri, jim ljudje zaradi vseh prejšnjih bomb ne verjamejo več.

Ob vsem tem me najbolj zabava dejstvo, da so hiše očitno postale nova merska enota politične korupcije. Nekoč so bile kuverte. Potem so bili kovčki. Zdaj smo pri nepremičninah. Napredek, ni kaj.

Morda pa bomo čez nekaj mesecev poslušali, da so ponujali še otoke. Če že gremo v absurd, pojdimo do konca.

Objava Ne samo 7-mestne številke, ponujali so jim tudi hiše / in sloni letijo, kajne? originalno objavljena na had blog.