Zgodovina se očitno ponavlja, samo kulise se zamenjajo. Janez ostaja Janez. Edina oseba, ki uspe združevati ljudi v Sloveniji. V času covida je z ograjami zabarikadiral Trg republike, na ulice pošiljal “robocope” in iz centra Ljubljane ustvaril prostor, kjer je bilo včasih več policije kot protestnikov. Državne proslave so bile ograjene, ljudje odmaknjeni, oblast pa je dajala vtis, kot da se mora braniti pred lastnimi državljani.

• Zastava Palestine ni zastava Hamasa in podporniki Palestine nismo teroristi
• Slovenci, hlapci Izraela / Janez začel z vračanjem uslug Izraelu
• Ko zmanjka argumentov, ostanejo žaljivke, grožnje in laži / zakaj drugačno mnenje sproži toliko sovraštva?

Rezultat je bil precej drugačen od tega, kar si je verjetno želela oblast. Ljudje smo se začeli vsak petek zbirati na protestih in več ograj je bilo, več ljudi je prihajalo. Janezu je uspelo povezati ljudi, ki sicer med seboj niso imeli prav veliko skupnega, razen občutka, da je nekaj zelo narobe. Nekateri so prišli s kolesi, drugi peš, nekateri zaradi ukrepov, drugi zaradi načina vladanja, na koncu pa smo vsi stali na isti strani ograje.

Potem mine nekaj let in kozmična sila nas vrže v leto 2026, kjer je prizor sumljivo podoben. Tokrat ni Trg republike, ampak je poslovna stavba Y na Dimičevi, kjer so odprli izraelsko veleposlaništvo. Spet so bile ograje, spet policija in spet “robocopi”, ki so morali “nekoga” varovati pred množico ljudi, ki je prišla povedat, da se s takšno politiko ne strinja.

Kasneje se je podobna slika preselila še v center Ljubljane, kjer je bilo treba okoli hotela, v katerem so bili izraelski gostje, postaviti policijsko zaščito. Na eni strani policisti v “bojni” opremi, na drugi strani večtisočglava množica protestnikov. In ob vsem skupaj sem dobil občutek, da sem ta film že gledal.

Samo razlog je bil tokrat drug. Janez pa isti.

Človek, ki slovensko politiko že desetletja gradi na delitvah, ima namreč nenavaden talent, da vedno znova združi ljudi. Resda večinoma proti sebi, ampak tudi to nekaj šteje. Ko pride na oblast, začnejo nastajati ograje, za ograjami policisti, na drugi strani pa ljudje, ki se med seboj sploh ne poznajo, vendar jih povezuje občutek, da oblasti nekaj ne uspeva najbolje. Ob tem se oblast čudi, zakaj nas je vedno več.

Mogoče je težava ravno v tem, da Janez nikoli ni razumel, da ograje ne preprečijo protesta. Ograja zelo jasno pokaže, kdo je na eni strani in kdo na drugi, predvsem pa ljudem da občutek, da jih nekdo noče poslušati, ampak jih želi samo držati dovolj daleč stran.

To smo videli med covidom in očitno gledamo reprizo leta 2026. Takrat je Janez združil ljudi na petkovih protestih, danes jih združuje zaradi odnosa svoje vlade do Izraela. Razlog je drugačen, metoda pa precej podobna. Če se pojavi dovolj velika množica nezadovoljnih ljudi, je očitno prva reakcija ograja in policijska oprema.

Mogoče bi sam moral zato nehati pisati, da Janez deli Slovenijo. Morda jo pravzaprav zelo uspešno povezuje. Samo ne na tisti strani ograje, na kateri bi si sam želel.

Objava Janez združuje originalno objavljena na had blog.

Rezultati PISA 2025 za Slovenijo so slabi. Nalijmo si čistega vina. Slovenski petnajstletniki so bili leta 2025 slabši kot leta 2022 pri matematiki, branju in naravoslovju. Pri matematiki in branju smo pod povprečjem OECD, pri naravoslovju smo nekje okoli povprečja. Ampak brez skrbi. Problem bo rešen z domovinsko vzgojo. Ker očitno je pomanjkanje domovinske vzogje največja težava slovenskih petnajstletnikov. Ne bom šel v analizo celotnega poročila, ampak se bom obregnil le ob nekaj, kar res bode v oči.

• Fazaniranje fazanov / zakaj ni posredovala policija?
• Ko šolski sendvič buri duhove v Sloveniji
• Zunanji sovražnik je pred vrati in potrebujemo več denarja za obrambo pred njim

Približno tretjina slovenskih petnajstletnikov sodi v skupino, ki meni, da je treba informacije preverjati pri več zanesljivih virih in ne soglaša s trditvijo, da se je bolje zanesti na zdravo pamet kot na znanstvene raziskave. Slovenija je po tem kazalniku med prikazanimi državami OECD povsem pri dnu. Približno polovica naših mladih sicer razume, da je treba informacije preverjati, toda verjame, da je bolje zaupati zdravi pameti kot znanstvenim raziskavam. Z drugimi besedami. Preveril bom informacije, ampak če mi rezultat ne bo všeč, bom verjel tistemu, kar se meni zdi boljše.

Mogoče pa ni problem zgolj in samo v šolskem sistemu, ampak v sistemu v katerem živimo in v katerem morajo živeti mladi.

Kaj se je namreč v tem času spremenilo? Petnajstletnik danes živi v svetu TikToka, Instagrama, YouTuba, Discorda, ChatGPTja in neskončnem toku vsebin. Algoritem mu ne kaže najbolj pravilnih informacij, ampak tiste, ob katerih bo najdlje ostal na zaslonu. Influencer ima lahko pri razlagi sveta večjo težo kot učitelj. Petnajstsekundni video lahko premaga deset strani razlage. Fake news je pogosto precej bolj privlačen kot dolgočasno dejstvo.

PISA sicer ne omogoča zaključka, da je za padec rezultatov kriv TikTok. So pa nekateri podatki precej zgovorni. V Sloveniji 22 odstotkov učencev pravi, da jih pri pouku naravoslovja pogosto moti uporaba digitalnih naprav drugih učencev. Ti učenci dosegajo kar 26 točk slabši rezultat od tistih, ki takšnega motenja ne zaznavajo. Skoraj polovica slovenskih petnajstletnikov uporablja LLMje za učenje vsaj enkrat tedensko, 30 odstotkov jih uporablja LLMje za povzemanje besedil, ki bi jih morali prebrati, 32 odstotkov pa za pripravo besedilnih nalog.

Mogoče torej problem ni v tem, da mladina ničesar ne zna. Mogoče počasi izgubljamo sposobnost koncentracije, poglobljenega branja, dvoma, preverjanja in predvsem razumevanja, zakaj ima dokaz večjo težo od občutka.

Če imamo generacijo, ki bo težko ločila med raziskavo in TikTok videom nekoga, ki začne stavek z “tega vam mediji ne bodo povedali”, potem imamo precej večji problem kot rezultate neke raziskave PISA. Ampak hej. Domovinska vzgoja bo to zagotovo rešila.

Objava Domovinska vzgoja bo rešila problem slabih rezultatov PISA originalno objavljena na had blog.

Trezor je nova slovenska nadaljevanka v petih delih, pod katero se je podpisal Matevž Luzar. Ime, ki ga verjetno ni treba posebej predstavljati, saj ga poznamo po serijah Jezero, Leninov park in Dolina rož. Tokrat se je lotil zgodbe, ki jo v Sloveniji pozna skoraj vsak. Ropa sefov SKB banke leta 2005, ki še vedno buri duhove.

• Dolina rož je fajn / Matevž Luzar z drugačno režijo in Iva Bagola in Saša Tabakovič kot nova igralca
• Jezero / Matevž Luzar in Klemen Dvornik / TV kriminalka
• Had intervju – Matevž Luzar
• Dekleta ne jočejo / Matevž Luzar

Ampak Trezor ni dokumentarna rekonstrukcija ropa. Tudi ne gre za poskus, da bi nam ustvarjalci servirali še eno teorijo o tem, kdo je stal za enim najbolj razvpitih ropov v zgodovini Slovenije. Trezor se dogodka loti skozi povsem drugo prizmo in prav zaradi tega je zanimiv. Gre za mešanico psihološkega trilerja in kriminalke, kjer rop ni nujno najpomembnejši del zgodbe. Je sprožilec,   nekaj, kar spremeni življenja ljudi, jih poveže in hkrati razkrije stvari, ki so bile do takrat skrite. Precej bolj zanimivo kot klasična kriminalka, kjer gledalec pet epizod ugiba, kdo je ropar.

Leta 2005 je bil rop sefov SKB nekaj, kar je Slovenijo za nekaj časa povsem okupiralo. Neznanci so vstopili v trezorske prostore banke, onesposobili varnostnika in odprli več sto sefov. Izginili so denar, zlato, nakit in predmeti, katerih prave vrednosti verjetno nikoli ne bomo poznali. Še bolj zanimivo pa je bilo vprašanje, kaj vse je bilo v teh sefih.

Sef v banki je pogosto namenjen prav temu, da vanj spraviš nekaj, za kar nočeš, da drugi vedo, da obstaja. Kaj se zgodi, ko nekdo ukrade nekaj, česar uradno sploh nisi imel? Greš na policijo in prijaviš krajo? Poveš, kaj je izginilo? Ali pa molčiš, ker bi bilo pojasnjevanje izvora stvari precej bolj neprijetno od same izgube?

V seriji igrajo Tina Vrbnjak, Jana Zupančič, Nejc Cijan Garlatti, Petja Labović in Nataša Barbara Gračner, kar je že samo po sebi precej dobra igralska zasedba. Predvsem pa gre za tip serije, kjer lahko igralci naredijo precej več kot zgolj odigrajo svojo funkcijo v kriminalistični zgodbi. Kot je Matevž rekel na premieri v Kinodvoru lahko v seriji postopoma razvijaš lik in vodiš gledalce, za razliko od filma, kjer mora biti vse precej bolj hipno. Psihološki triler namreč potrebuje like, ki niso črno-beli in za katere gledalci niso prepričani, da vedo na prvo žogo kaj se dogaja z njimi.

Slovenske nadaljevanke so v zadnjih letih naredile precejšen korak naprej. Jezero je pokazalo, da se da tudi pri nas narediti temačno kriminalno serijo, ki ne deluje kot televizijska nadaljevanka iz nekih drugih časov. Leninov park in Dolina rož sta nadaljevala v podobni smeri. Zato so moja pričakovanja pri Trezorju precej velika. Po videnem prvem delu mi je jasno kako bom preživljal nedeljske večere od 20. septembra naprej.

Samo za “kvarnik”. Prvi del te priklene k gledanju in po koncu sem Matevža vprašal, če lahko dobim novo dozo Trezorja”direkt v žilo”, ker sicer bom moral čakati.

Še to. Trezor je prva nadaljevanka v regiji, ki je nastala v sodelovanju treh nacionalnih radiotelevizij: RTV Slovenija, HRT in Radiotelevizije Črna Gora. In ja, tudi za to potrebujemo RTV Slovenija, da dobimo gledalci kvalitetno in ne samo pofl vsebino!

Objava Trezor, nova slovenska nadaljevanka / vem, kaj bom počel ob nedeljah zvečer originalno objavljena na had blog.

Nov dan in nove informacije o življenju in delu Zorana Stevanovića v preteklosti. Sedaj je prišla na dan informacija, da je bil Zoran, predsednik DZ, najmanj trikrat pravnomočno obsojen. Da, prav ste prebrali. Oseba, ki je pred dnevi pozivala k odstopu Roberta Goloba in lagala, da se je proti njemu že začel kazenski postopek, je serijski pravnomočni obsojenec. Glede na to zgodovino bi mu moralo biti povsem jasno, kaj pomeni začetek kazenskega postopka in kaj pomeni, da so izpolnjeni pogoji za začetek kazenskega postopka.

• Zoran Stevanović, kazenski postopek in težave z razumevanjem prebranega
• Stevanoviću se bodo uresničile sanje glede odpoklica poslanca
• Ali se je Zoran Stevanović (Resnica) samoovadil / so res na protestih imeli program za prepoznavanje obrazov
• O čem so še lagali poslanci Resnice?

Vendar ko gre za Zorana Stevanovića, osebo, ki je prišla v parlament z lažjo, da z desnim polom, predvsem pa z SdS ne bo sodelovala, se stvari spremenijo. Stevo se je pač odločil, da končanih in izbrisanih zadev ne bo komentiral. To je demokracija po Stevanovićevo. Zanj pač veljajo povsem drugačna pravila kot za vse ostale.

Janezu je bilo zelo jasno, kakšno osebo je dobil na svojo stran, in to zna s pridom izkoriščati. Stevo je v prvih bojnih vrstah, medtem ko Janez kuje pakt z Izraelom in nas sramoti pred EU. Od vseh obljubljenih sprememb pa ni ne duha ne sluha. Jaz jih razumem, sedaj nimajo časa, ko je potrebno zamenjati nadzorne svete v vseh družbah in nastaviti svoje ljudi na položaje, da bodo lažje plenili in za vse krivili prejšnje vlade.

Prav fascinanten bi mi bil vpogled v “možgan” desnega volivca. Kako on doživlja vse to? Je vse to, kar se dogaja sedaj, zanj sprejemljivo? Ker cene nafte so dotikajo tudi njega. Zastoji na cestah prav tako. Neukrepanje ob največji suši in prazne obljube, kako bodo reševali kmete, ko bi bila potrebna pomoč takoj in zdaj. Našteval bi lahko v nedogled, pa vendar je vse skupaj nesmiselno.

Nazaj k predsedniku državnega zbora, ki je bil najmanj trikrat pravnomočno obsojen. Včasih so rekli, da volk dlako menja, nravi ne. Razumel bi, če bi se mu kaj takšnega zgodilo enkrat. Ampak ko se to zgodi večkrat, predvsem pa se mu je to dogajalo kot policistu, je bolj ali manj jasno, da je to njegov simptom. In takšen človek na bi smel sedeti na čelu parlamenta. Sploh ne bi smel sedeti v parlamentu. Ampak moja pričakovanja so očitno previsoka in bi se moral prilagoditi času in prostoru, kjer je za desni pol dovoljeno vse, medtem ko za levi pol obstajajo povsem drugačni vatli.

Pa še njegove pravnomočne obsodbe:

• goljufija. Aprila 2008 si je izposodil 2.500 EUR, kot jamstvo ponudil avto, ki ni bil v njegovi lasti in denarja ni vrnil. Pravnomočno obsojen 2011.
• poskus zavarovalniške goljufije. Domnevno prirejena prometna nesreča in uveljavljanje odškodnine. Pravnomočno obsojen leta 2010.
• ogrožanje varnosti. Grožnje moškemu. Pravnomočno obsojen 2005.

Objava Zoran Stevanović najmanj trikrat pravnomočno obsojen originalno objavljena na had blog.

Dve leti se že družim z drugo Teslo in ta ima za seboj že 65.000 kilometrov. Še vedno ni zgorela. Tudi baterija ni umrla. Pozimi nisem ostal sredi avtoceste, ker bi mraz čudežno pojedel vso elektriko. Prav tako nisem zadnji dve leti preživel na polnilnicah in čakal, da bom lahko nadaljeval pot. Po avtocesti se ne vozim 90 km/h za tovornjakom, da bi prišel do naslednje polnilnice. Pravzaprav se je zgodilo nekaj precej bolj dolgočasnega. Vožnja z električnim avtomobilom je postala povsem običajna vožnja z avtomobilom. Samo precej, precej cenejša.

• Tesla 3 eno leto kasneje in prevoženih 31.134 kilometrov
• Tesla in zaviranje / ali vozniki Tesla vozil zavirajo pogosteje?
• Starec in električno vozilo / Tesla 3 dual motor v garaži
• Kateri je bil tvoj prvi avto? Moj je bil fičko
• Kje nas čaka sekcijsko merjenje hitrosti na avtocestah?

Tesla je bila v tem času povsod. Po Sloveniji seveda, neštetokrat na Krku, po Hrvaški, Italiji in Avstriji. Tudi na Madžarskem. Z njo sem naredil več kot 2500 kilometrov dolg roadtrip po Italiji, obiskal Rim, Tivoli, Gaeto, Neapelj, Caserto, Sorrento in Positano in nikjer nisem imel težav zaradi tega, ker vozim avto na elektriko. Za več kot 2500 kilometrov vožnje sem takrat na Superchargerjih porabil okoli 125 evrov. Precej zabavno je bilo ugotoviti, da so bile italijanske cestnine dražje od energije, ki sem jo porabil za vožnjo.

Z njo sem šel za novo leto v Firence in Saturnio, z njo naredim v enem dnevu 500 ali 600 kilometrov, z njo grem na Krk, kadar se mi zazdi, in niti za trenutek ne razmišljam o tem, da bi moral zaradi električnega avtomobila spreminjati svoje načrte.

Tisti famozni “range anxiety”, o katerem najraje razlagajo ljudje, ki električnega avtomobila sploh nimajo, je pri meni precej hitro izginil. V navigacijo vpišem cilj in grem. Avto sam izračuna, kje bo potrebno polnjenje, koliko časa bo trajalo in s koliko odstotki bom prišel na cilj. Ko pridem na supercharger, priključim kabel, grem na stranišče, nekaj spijem, pogledam telefon in običajno je avto pripravljen prej kot jaz.

Priznam, da pri svojih letih tudi ne razumem več povsem potrebe po tem, da mora človek prevoziti 800 ali 1000 kilometrov brez enega samega postanka, ker je to očitno nekakšen ultimativni dokaz svobode, ki jo omogoča dizel. Tudi sam sem nekoč počel podobno. Danes se mi dvajsetminutni postanek po nekaj urah vožnje zdi precej bolj smiseln kot dokazovanje, da moj mehur zdrži dlje od baterije.

Ampak pustimo filozofiranje in poglejmo nekaj, kar je precej bolj merljivo. Denar.

V dveh letih sem naredil 65.000 kilometrov. Če bi jih naredil z dizelskim avtomobilom, ki bi imel povprečno porabo 6,5 litra na sto kilometrov, bi v tem času porabil približno 4.225 litrov dizla. Če za zelo grob, vendar povsem realen izračun vzamem povprečno ceno dizla okoli 1,56 evra za liter, bi za teh 65.000 kilometrov porabil približno 6.580 evrov samo za gorivo.

Pri Tesli je zgodba precej drugačna. Moja povprečna poraba je okoli 145 Wh/km, kar pomeni, da sem za 65.000 kilometrov porabil približno 9.425 kWh električne energije. Ker večino časa polnim doma in sem imel ceno električne energije okoli 0,09 evra za kWh, to pomeni okoli 850 evrov. Če dodam še izgube pri polnjenju in zaokrožim navzgor, sem pri približno 930 evrih.

Na eni strani približno 6.580 evrov za dizel, na drugi okoli 930 evrov za elektriko. Razlika je več kot 5.600 evrov. Vozim se naokoli in varčujem. Perverzna logika, kajne?

Ne trdim, da ima vsak doma elektriko po 9 centov za kilovatno uro. Nima je. Prav tako vsi nimajo možnosti polnjenja doma, kar precej spremeni računico. Ampak sam jo imam in zato pišem o svoji uporabniški izkušnji, ne o izmišljeni univerzalni resnici, ki naj bi veljala za vse, kot jo marsikdo, ki vozi dizel želi prikazati.

Tudi če vzamem precej višjo povprečno gospodinjsko ceno električne energije in računam okoli 21,5 centa za kWh, bi bila elektrika za teh 65.000 kilometrov vredna okoli 2.000 evrov. Še vedno precej manj od približno 6.600 evrov, ki bi jih pustil na bencinskih črpalkah z dizlom.

Meni ni potrebno dokazovati, da bom s Teslo rešil planet. Ne bom ga. Proizvodnja baterij ima svoj okoljski odtis, proizvodnja avtomobilov ga ima in tudi elektrika ne priteče iz vtičnice s pomočjo vil in škratov. Prav tako se mi ne da sodelovati v večni vojni med vozniki dizlov in električnih vozil, kjer eni dokazujejo, da bo baterija jutri umrla, drugi pa da je motor z notranjim izgorevanjem nekaj iz kamene dobe.

Mene zanima precej bolj banalna stvar. Ali avto opravlja svojo nalogo? Jo. Ali lahko grem z njim kamorkoli? Lahko. Ali me omejuje? Ne. Ali moram razmišljati o polnjenju? Precej manj, kot sem včasih razmišljal o tankanju.

Verjetno je ravno to razlog, zakaj po dveh letih sploh ne razmišljam več o Tesli kot o električnem avtomobilu. Zame je postala samo avtomobil. Ko grem na Krk, grem na Krk. Ko grem v Italijo, grem v Italijo. Ko imam pred seboj 500 kilometrov, naredim 500 kilometrov. Ne preverjam vremenske napovedi zaradi baterije, ne načrtujem potovanja tri dni vnaprej in ne vozim za tovornjaki z 90 km/h, da bi privarčeval zadnje elektrone.

Seveda Tesla ni popoln avtomobil. Daleč od tega. Nekatere rešitve so genialne, nekatere so povsem neumne in pri nekaterih se resno sprašujem, kaj je bilo narobe s klasičnimi gumbi. Tudi Tesla kot podjetje zna uporabniku kdaj dvigniti pritisk in Elon Musk je zgodba zase.

Po 65.000 kilometrih lahko napišem samo svojo izkušnjo. Tesla me še nikjer ni pustila na cedilu zaradi tega, ker je električna. Z njo sem bil povsod, kamor sem želel iti. Pred mnogimi leti sem bil prepričan, da električni avtomobil ni zame. Ampak človek mora včasih novostim dati priložnost. In potem ugotovi, da je bila to pravzaprav ena boljših stvari, ki jih je naredil. Sploh v času, ko gredo cene nafte v nebo.

Objava Ne razmišljam več o tem, da vozim električni avtomobil. Vozim avto. originalno objavljena na had blog.

Jelka Godec je na omrežju X objavila fotografijo protesta, na kateri je bila v prvi vrsti palestinska zastava, in pripisala: “Menda protest za boljšo Slovenijo. #not S palestinsko zastavo v prvi vrsti.” Nato se je oglasil še Janez Janša in v angleščini zapisal, da je Hamas teroristična organizacija in da so vsi njegovi podporniki grožnja nacionalni varnosti. Človek bi ob takšnem zapisu lahko pomislil, da je bila na protestu izobešena zastava Hamasa. Pa ni bila.

• Do kdaj bodo Izraelci pobijali Palestince in bo ves svet gledal stran?
• Govor Nataše Pirc Musar na 80. zasedanju Generalne skupščine ZN v New Yorku
• Borut Pahor tega, kar se dogaja v Gazi, ne bi poimenoval genocid
• Dobrodošli v distopičnem svetu / je to res svet v katerem želimo živeti?

Na fotografiji je zastava Palestine. Države Palestine, ki jo je Slovenija uradno priznala 4. junija 2024. Palestinska zastava ni zastava Hamasa. Palestina ni Hamas. In človek, ki podpira pravico Palestincev do lastne države, svobode, dostojanstva in življenja, ni zaradi tega podpornik Hamasa. Še manj je zaradi tega terorist ali grožnja nacionalni varnosti.

Toda prav to je vtis, ki ga ustvarja Janšev zapis. Če nekdo nosi palestinsko zastavo, podpira Hamas. Če podpira Hamas, je grožnja nacionalni varnosti. Preprost propagandni trik, pri katerem izpustiš vse vmesne korake in računaš, da bo dovolj ljudi sprejelo ponujeni zaključek. Njegovi volivci, ki so po raziskavah manj izobraženi, temu pritrjujejo. In verjamejo. Sicer pa je vsem jasno, za kaj gre pri vsej tej manipulaciji in zavajanju.

Sam podpiram pravico Palestine do obstoja. Podpiram pravico palestinskega ljudstva do samoodločbe. Nasprotujem pobijanju civilistov, kolektivnemu kaznovanju in uničevanju Gaze. Zaradi tega ne podpiram Hamasa.

Svet ni črno-bel, čeprav bi ga Janez Janša in njegovi sledilci zelo radi prikazali tako. Lahko si proti Hamasu in proti pobijanju Palestincev. Lahko podpiraš obstoj Izraela in hkrati nasprotuješ politiki izraelske vlade. Lahko nosiš palestinsko zastavo in si želiš miru. Vse to je mogoče hkrati.

Palestinska zastava je simbol države in palestinskega naroda. Ni dokaz članstva v Hamasu, ni izraz podpore terorizmu in ni varnostna grožnja. Tako kot izraelska zastava sama po sebi ni dokaz podpore vsem dejanjem izraelske vlade in slovenska zastava ni dokaz podpore vsakokratni slovenski oblasti.

Janšev zapis ni problematičen zato, ker je zapisal, da je Hamas teroristična organizacija. To drži. Problematičen je kontekst, v katerega je to trditev postavil. Odgovoril je namreč na objavo, v kateri je bila izpostavljena palestinska zastava. Brez enega samega dokaza je ljudi na fotografiji postavil v bližino Hamasa in jih razglasil za grožnjo nacionalni varnosti.

Koliko ljudi na fotografiji podpira Hamas? Janez Janša tega ne ve. Jelka Godec tega ne ve. Tega ne vem niti jaz. Vem pa, da palestinska zastava sama po sebi ne dokazuje ničesar drugega kot podporo Palestini oziroma palestinskemu ljudstvu.

Če bi nekdo ob fotografiji izraelske zastave zapisal, da so vsi podporniki izraelskega državnega terorizma grožnja nacionalni varnosti, bi verjetno isti ljudje v nekaj minutah govorili o antisemitizmu, sovražnem govoru in kaznivem dejanju. Ko gre za palestinsko zastavo, pa očitno veljajo drugačna pravila.

Zato je treba to povedati povsem jasno. Palestinska zastava ni zastava Hamasa. Podpora Palestini ni podpora terorizmu. Podporniki Palestine nismo teroristi in nismo grožnja nacionalni varnosti. Smo zgolj ljudje, ki verjamemo, da življenje palestinskega otroka ni vredno nič manj kot življenje izraelskega otroka. In očitno je v današnjem svetu že takšno prepričanje za nekatere dovolj velik problem.

Objava Zastava Palestine ni zastava Hamasa in podporniki Palestine nismo teroristi originalno objavljena na had blog.

Prometna nesreča konvoja predsednice države Nataše Pirc Musar v predoru Kastelec buri javnost. Še posebej po objavi posnetka nadzornih kamer, na katerem lahko vsakdo v nekaj sekundah postane prometni izvedenec, preiskovalec, sodnik in strokovnjak za varovanje predsednice države.

• Prometna nesreča na avtocesti, večurno zaprtje avtoceste in obnašanje ljudi
• Kako vzpostaviti reševalni pas v delovni zapori?
• Manj alkohola, manj prometnih nesreč? Kaj kažejo podatki zadnjih 20 let
• Kje nas čaka sekcijsko merjenje hitrosti na avtocestah?

Eni so s posnetka izračunali hitrost konvoja in govorijo o hitrosti 160 km/h. Verjetno še nikoli niso videli posledic nesreče pri tej hitrosti in zavorne poti vozil. Drugi se sprašujejo, zakaj se voznik osebnega vozila ni pravočasno umaknil. In tako naprej. Nešteto teorij in še en dokaz, da lahko takšno nesrečo izkoristi vsak po svoje.

Sam sem se ob ogledu posnetka vprašal nekaj precej bolj preprostega: kako mora voznik sploh ravnati, ko se mu od zadaj približa konvoj vozil z modrimi oziroma modro-rdečimi lučmi? V tem primeru je šlo za modro-rdeče luči.

Ob modri luči morajo udeleženci cestnega prometa vozilu s prednostjo takoj omogočiti prosto pot. Vozniki se morajo umakniti k robu vozišča, po potrebi pa morajo ob robu ali zunaj vozišča tudi ustaviti.

Ob rdeči in modri luči je drugače. Zakon določa, da morajo vozniki takoj ustaviti vozila, se umakniti ob rob ali zunaj vozišča ter omogočiti prosto pot vozilu, ki daje takšen znak, in vsem vozilom, ki jih spremlja. Vožnjo smejo nadaljevati šele, ko mimo odpelje celotna kolona, vključno z zaključnim vozilom. Ne piše, da mora voznik zgolj zmanjšati hitrost. Ne piše, da naj nadaljuje vožnjo po desnem pasu. Piše, da mora takoj ustaviti vozilo. V 101. členu Zakona o pravilih cestnega prometa.

Tukaj postane zgodba o nesreči predsedničinega konvoja precej bolj zapletena od komentarjev na družbenih omrežjih. Verjetno vam je jasno, da je od tega, katere luči so vozila spremstva imela prižgane odvisno vse skupaj. Iz posnetka je razvidno, da so imela prižgano modro-rdeče luči. In v tem primeru je voznik pred njim z zaviranjem in ustavljanjem počel natanko to, kar od njega zahteva zakon. Seveda se ni odzval idealno.

Ne moreš vozniku z rdečo in modro lučjo sporočati, naj takoj ustavi, potem pa biti presenečen, ko začne zavirati. Še posebej ne v predoru, kjer ni odstavnega pasu in kjer je prostora za umikanje precej manj kot na odprti avtocesti. Obstaja še veliko večja možnost, da voznik civilnega vozila ni vedel, da mora ustaviti, ampak je reagiral kot je pač reagiral. Lahko se je prestrašil, napačno ocenil položaj ali naredil nekaj, kar se profesionalnemu vozniku zdi nelogično.Ravno zato so vozniki varovanih oseb posebej usposobljeni. Njihova naloga ni samo voziti hitro in držati konvoj skupaj.

101. člen Zakona o pravilih cestnega prometa, ki vozilom za spremstvo dovoljuje odstopanje od prometnih pravil in prometne signalizacije, vsebuje zelo pomemben dodatek. Vozniki morajo ves čas obvladovati vozilo ter voziti tako, da ne ogrožajo drugih udeležencev cestnega prometa ali njihovega premoženja. Posebne luči jim dajejo posebne pravice, vendar jim ne omogočajo, da bi pozabili na fiziko.

Mogoče je največja težava prav v tem, da večina voznikov sploh ne pozna razlike med modrimi in modro-rdečimi lučmi. V avtošoli smo se to verjetno učili, toda koliko ljudi se po dvajsetih ali tridesetih letih vožnje še spomni, kaj pomeni posamezna kombinacija luči? Kolikokrat v življenju se povprečen voznik sploh sreča s predsedniškim ali drugim varovanim konvojem?

Nesreča v predoru Kastelec bi bila lahko priložnost, da policija ljudem jasno pojasni razliko. Brez političnega cirkusa, brez iskanja izgovorov in brez vnaprejšnjega določanja krivca. Preprost prikaz, kaj mora voznik narediti ob modri luči in kaj ob rdeči ter modri luči. Mogoče bi se s tem moral ukvarjati zavod Reševalni pas in ne s pridigami udeležencem v zastojih.

Razlika je namreč preprosta. Modra luč pomeni, da moraš omogočiti prosto pot vozilom. Rdeča in modra luč pomenita, da moraš ustaviti. Če vozniku ukažeš, naj ustavi, moraš biti pripravljen na to, da bo ustavil. Tudi nerodno, prehitro ali na mestu, ki se profesionalnemu vozniku ne zdi najbolj primerno. Posebne luči lahko konvoju odprejo pot. Ne morejo pa ustaviti časa, skrajšati zavorne poti ali izničiti zakonov fizike.

Objava Kako ravnati ob modrih in modro-rdečih lučeh konvoja vozil? originalno objavljena na had blog.

Včeraj zvečer sem po Masterchefu po več mesecih gledal oddajo 24ur, v kateri je Uroš Slak (sicer pravnik) gostil predsednika državnega zbora Zorana Stevanovića. Tema je bil domnevni kazenski postopek zoper Roberta Goloba. Domnevni zato, ker se kazenski postopek zoper Roberta Goloba sploh še ni začel. To ni moje mnenje. To ni obramba Roberta Goloba. To je precej preprosto pravno dejstvo, ki ga je Slak med oddajo poskušal razložiti predsedniku državnega zbora. Poskušal.

• Stevanoviću se bodo uresničile sanje glede odpoklica poslanca
• Ali se je Zoran Stevanović (Resnica) samoovadil / so res na protestih imeli program za prepoznavanje obrazov
• O čem so še lagali poslanci Resnice?
• Miha Brejc s peticijo poziva Stevanovića k odstopu / stevogohome.si

Stevanović je pred kamerami vztrajal, da je zoper Goloba sprožen kazenski postopek. Mahal je z dokumenti, bral posamezne stavke in se vedno znova vračal k zapisu, da so izpolnjeni pogoji za začetek kazenskega postopka. Za začetek. To je precej pomemben del stavka. Če so izpolnjeni pogoji za začetek postopka, to pomeni, da se postopek lahko začne. Ne pomeni pa, da se je že začel. Tako kot gradbeno dovoljenje ne pomeni, da hiša že stoji, tudi dovoljenje državnega zbora za začetek kazenskega postopka ne pomeni, da je kazenski postopek že uveden.

Ampak tega Stevanović očitno ni razumel. Ali pa ni želel razumeti. Slak ga je večkrat vprašal (roastal), ali se je kazenski postopek dejansko že začel. Stevanović pa je namesto odgovora bral dopis Specializiranega državnega tožilstva. Kot da dovolj glasno branje dokumenta spremeni pomen zapisanih besed. Ne spremeni ga.

Specializirano državno tožilstvo je oktobra lani na ljubljansko okrožno sodišče vložilo zahtevo za sodno preiskavo. Zahteva za preiskavo še ni sodna preiskava. O njej mora odločiti preiskovalni sodnik. Če se z zahtevo strinja, izda sklep o preiskavi in šele s tem se začne redni kazenski postopek. Če sodne preiskave ni, se lahko postopek začne tudi s pravnomočnostjo neposredne obtožnice.

V Golobovem primeru sodišče o zahtevi za sodno preiskavo v času oddaje še ni odločilo. Sklepa o uvedbi preiskave ni bilo. Prav tako ni bilo pravnomočne obtožnice. Posledično tudi kazenski postopek še ni bil začet. Državni zbor je zgolj odstranil morebitno oviro, povezano s poslansko imuniteto. Golobu imunitete ni priznal in je dovolil, da lahko sodišče nadaljuje postopek odločanja. Za takšen sklep je glasovalo vseh 75 prisotnih poslancev, tudi Robert Golob.

Toda državni zbor ni sodišče. Poslanci niso preiskovalni sodniki. Zoran Stevanović pa s tiskovno konferenco ne more začeti kazenskega postopka, čeprav so mu verjetno v SdSu to suflirali in on je, naiven kot je, padel na to.

Stevanović je trdil tudi, da je tožilstvo očitno zbralo dovolj dokazov. Ne, tožilstvo je ocenilo, da obstaja utemeljen sum in zato zahtevalo sodno preiskavo. Ali je dokazov dovolj za uvedbo preiskave, mora presoditi sodišče. Prav zato imamo sodnika. Prav zato obstaja postopek. In prav zato zahteva tožilstva še ni odločitev sodišča.

Če bi bila vsaka zahteva tožilstva že dokaz, da je nekdo storil kaznivo dejanje, sodišč sploh ne bi potrebovali. Tožilec bi napisal dopis, predsednik državnega zbora bi ga prebral na tiskovni konferenci in človek bi bil kriv. Ampak pravna država ne deluje tako.

Najbolj neverjetno pri vsem skupaj je bilo Stevanovićevo vztrajanje tudi potem, ko ga je Slak soočil z dejstvi. Namesto da bi priznal, da je uporabil napačen izraz, se je začel zapletati, izmikati in iskati stavke, s katerimi bi dokazal nekaj, česar v dokumentih preprosto ni. Ne vem, kaj je huje. Da predsednik državnega zbora ne razume razlike med predkazenskim postopkom, zahtevo za sodno preiskavo in začetkom kazenskega postopka ali da razliko razume, vendar jo zaradi političnega učinka namenoma ignorira.

V prvem primeru nima pojma, o čem govori. V drugem primeru zavestno zavaja javnost. Tretje možnosti skoraj ni. Glede na njegov pogled, pa je verjetno Slaka utopil v žlici vode, ko mu je drugič zastavil isto vprašanje.

Stevanović ima seveda vso pravico zahtevati Golobov odstop. To je politična zahteva in zanjo ne potrebuje ne kazenskega postopka ne sodbe. Lahko zahteva njegov odstop zaradi politične odgovornosti, slabega vremena ali napačne barve kravate. Toda nima pravice svoje politične zahteve utemeljevati z neresnično trditvijo, da zoper Goloba že poteka kazenski postopek.

Tudi njegova trditev, da je Golob edini poslanec v takšnem položaju, ne drži. POP TV je opozoril, da je bila zoper poslanca Janeza Žaklja že vložena pravnomočna obtožnica. Torej je prav pri njem kazenski postopek že dejansko začet. Ampak očitno Stevanović tega ne ve.

Uroš Slak ni branil Roberta Goloba. Če javni funkcionar na preprosto vprašanje ne zna odgovoriti, težava ni v novinarju. Če mu novinar pokaže dejstva, on pa še naprej bere isti dokument in vztraja pri neresnični razlagi, težava prav tako ni v novinarju. Da ne omenjam tiskovne konference, ko se je zlagal o točno tej temi.

Če je Robert Golob storil kaznivo dejanje, naj za to odgovarja. Če sodišče oceni, da so izpolnjeni pogoji za preiskavo, naj jo uvede. Če bo vložena obtožnica, naj se zagovarja pred sodiščem. Če bo pravnomočno obsojen, naj nosi posledice. Nihče ne bo tulil krivosodje, nihče ne bo grozil sodnikom in jih vlačil po medijih.

Do takrat pa velja precej preprosto pravilo: zahteva za začetek postopka ni začet postopek, utemeljen sum ni dokazana krivda in politična želja Zorana Stevanovića ni sodna odločba. Predsednik državnega zbora bi moral to vedeti. Če ne ve, naj se nauči. Če ve, pa naj neha lagati.

Objava Zoran Stevanović, kazenski postopek in težave z razumevanjem prebranega originalno objavljena na had blog.

Včeraj se je začelo zbiranje podpisov za razpis zakonodajnega referenduma o Zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije.  Podpis podpore je mogoče oddati na upravni enoti. Lahko pa ga oddate tudi elektronsko prek portala e-uprava.gov.si. Saj veste, digitalna Slovenija, digitalizacija, storitve javne uprave na enem mestu in vse tiste lepe besede, ki jih politiki tako radi uporabljajo na konferencah. Toda glej ga zlomka.

• Posvetovalni referendum o ukinitvi RTV-prispevka / jaz sem proti
• Cerkveni davek v Sloveniji v stilu Avstrije / imejmo še referendum o tem
• Pred referendumom o interventnem zakonu so že začeli z lažmi in potvarjanjem

Prav včeraj, ko se je začelo zbiranje podpisov, je portal e-uprava.gov.si deloval zelo počasi. Nekaterim se strani niso odprle. Drugi se niso mogli prijaviti. Tretji so med postopkom dobivali napake. Nekateri so obupali in si rekli, da bodo poskusili kasneje. In ravno to je težava.

Pri zbiranju podpisov za referendum ni dovolj, da sistem deluje večino časa. Ni dovolj, da bo mogoče podporo oddati jutri ali pojutrišnjem. Portal mora delovati takrat, ko ga ljudje potrebujejo. Še posebej takrat, ko se začne postopek, ki je časovno omejen in pri katerem je treba zbrati določeno število podpisov.

Seveda bo pojasnilo verjetno povsem preprosto. Povečan obisk. Preobremenjenost sistema. Tehnične težave. Nepričakovan odziv uporabnikov. Morda celo redna vzdrževalna dela, ki so se po čistem naključju zgodila ravno na dan začetka zbiranja podpisov. Naključje?

Sam že dolgo ne verjamem več v naključja. Predvsem ne v tista naključja, ki se vedno zgodijo ob najbolj neprimernem času in imajo zelo konkretne posledice. Ne trdim, da je nekdo namerno “zatrotlal” strežnik. Za kaj takšnega nimam dokazov. Prav tako ne trdim, da je nekdo zavestno omejeval dostop do portala. Vendar pa se mi zdi povsem legitimno vprašanje, zakaj portal, ki je namenjen elektronskim storitvam države, ne zmore povečanega obiska ob dogodku, za katerega se je vedelo vnaprej.

Začetek zbiranja podpisov se ni zgodil sredi noči. Ni šlo za naravno nesrečo, ki je nihče ni mogel predvideti. Datum je bil znan, postopek je bil napovedan in povsem logično je bilo pričakovati, da bo več ljudi želelo oddati podporo elektronsko. Če država promovira digitalizacijo, mora zagotoviti, da njene digitalne storitve delujejo. Ne samo takrat, ko prek e-uprave naročamo izpisek ali preverjamo podatke, ampak predvsem takrat, ko prek nje uveljavljamo svoje demokratične pravice.

Vsak spodoben sistem bi moral “prežvečiti” nekaj tisoč zahtevkov. Če jih ne zmore, potem imamo precej večjo težavo, kot je zgolj počasen portal. Potem imamo državni informacijski sistem, ki ni pripravljen na povsem predvidljivo povečanje obiska. Če pa je sistem tehnično pripravljen in kljub temu ne deluje, se seveda pojavi še precej bolj neprijetno vprašanje. Zakaj ne deluje?

Če se državljan odloči, da bo podprl razpis referenduma, mu mora država to omogočiti. Ne glede na to, ali se oblast z referendumom strinja ali ne. Ne glede na to, ali je zakon vladi všeč. In ne glede na to, ali bi si kdo želel, da se s temi vprašanji ne bi ukvarjali državljani. Demokracija ni samo prihod na volišče vsaka štiri leta. Demokracija je tudi možnost, da državljani zahtevajo referendum. In če je elektronska oddaja podpore zakonsko omogočena, mora biti tudi dejansko dostopna. Ne samo na papirju.

Vsakič, ko portal ne deluje, bo del ljudi odnehal. Nekdo bo poskusil enkrat. Nekdo dvakrat. Tretjič se mu ne bo več ljubilo. Ne bo šel na upravno enoto, ne bo čakal v vrsti in ne bo prilagajal svojega delovnika državi. Njegov podpis bo izgubljen. Mogoče je to zgolj posledica slabo pripravljenega sistema. Mogoče pa komu takšno stanje povsem ustreza.

Ravno zato je pomembno, da o tem govorimo. Ne zato, ker bi povsod iskali zarote, ampak zato, ker mora država omogočiti nemoteno uveljavljanje demokratičnih pravic. Tudi takrat, ko so te pravice neprijetne za aktualno oblast.

Če podpiraš razpis referenduma, poskusi znova. Ne dovoli, da te počasen portal ali sporočilo o napaki odvrne od tega, da izraziš svojo voljo. Preko e-uprave lahko to storiš tukaj.

Objava E-uprava.gov.si začne delovati počasi ali pa ne deluje, ko se začnejo zbirati podpisi za referendum originalno objavljena na had blog.

Včeraj je bil prvi šolski dan. Za nekatere začetek novega obdobja, nova šola, novi sošolci, novi profesorji in predvsem precej negotovosti. Še posebej za dijake prvih letnikov. Za fazane, kot jim pravijo starejši dijaki. Fazaniranje oz. krst fazanov – tradicionalni ritual, ki naj bi bil zabaven in s katerim naj bi starejši dijaki medse sprejeli tiste, ki so prvič prestopili prag srednje šole. Vsaj tako nam razlagajo. Je temu res tako?

• Fazani in fazanke in izživljanje nad njimi
• Strah me je.. Strah ljudi, ki so končno pokazali svojo pravo nrav..
• Prepoved pirotehnike v Sloveniji! Končno.

O fazaniranju sem pisal že leta 2012. Že takrat je bilo povsem jasno, v katero smer gre vse skupaj. Vedno več poniževanja, vedno več agresije in vedno manj nedolžne zabave. Ko nekaj toleriraš dovolj dolgo, se meje pač premikajo. Vsaka naslednja generacija bo naredila še korak naprej in bo še bolj groba.

V resnici se je ta tradicija že zdavnaj spremenila v poniževanje, izživljanje in dokazovanje premoči starejših nad mlajšimi. Ker so leto ali dve starejši, si očitno vzamejo pravico, da lahko počnejo karkoli. Da lahko mlajše dijake špricajo s spreji, popišejo z alkoholnimi flomasastri in jih žalijo. Da jim lahko uničujejo oblačila, šolske torbe in osebne predmete in vse skupaj zapakirajo v prikupno besedo tradicija.

Ne, to ni tradicija. To je nasilje. Če nekoga brez njegove privolitve poškropiš s sprejem in mu uničiš oblačila, to ni šala. Če nekoga ponižuješ pred množico ljudi, ker se ne more ali ne upa upreti, to ni zabava. Če nekdo zaradi krsta potrebuje pomoč reševalcev, potem se je očitno nekaj zelo hudo izrodilo. V Mariboru je dijakinja potrebovala pomoč reševalcev. Na prvi šolski dan. Na dan, ki bi ji moral ostati v spominu kot začetek nečesa novega, je potrebovala medicinsko pomoč zaradi tradicije, ki jo odrasli že leta toleriramo.

Minister za šolstvo je zgrožen. Super. Samo, da je zgrožen. Verjetno bo sledilo sporočilo za javnost, mogoče okrožnica šolam in kakšen poziv k strpnosti. Ravnatelji bodo povedali, da se nasilje ni zgodilo v šolskih prostorih, šole se bodo ogradile od početja svojih dijakov, starši pa bodo poslušali, da je šlo zgolj za osamljen primer.

Jaz pa se sprašujem nekaj precej bolj preprostega. Zakaj ni posredovala policija? Če lahko policija stoji ob cestah in kaznuje voznike, ki za nekaj kilometrov na uro prekoračijo omejitev, potem bi verjetno lahko posredovala tudi takrat, ko skupine mladih s spreji šprica druge mlade. Ko jim uničujejo oblačila in torbe. Ko jih ponižujejo na javnem kraju. Ko obstaja možnost poškodb in ko se vse skupaj dogaja pred očmi množice. In ta množica anemično to opazuje.

Ali moramo res čakati, da se nekomu zgodi nekaj hudega, preden ugotovimo, da je vse skupaj nevarno? Ali mora nekdo končati v bolnišnici, da se bodo pristojni nehali sklicevati na tradicijo?

Seveda bodo nekateri komentirali, da smo tudi mi nekoč preživeli fazaniranje. Da nas je kdo porisal po obrazu, da smo morali peti pesmice in da se nam ni zgodilo nič hudega. Verjetno res. Toda to, da smo nekoč nekaj dopuščali, še ne pomeni, da moramo to dopuščati tudi danes. Predvsem pa risanje črke F na lice ni enako kot špricanje s spreji, uničevanje oblačil in spravljanje človeka v položaj, ko potrebuje zdravniško pomoč.

Meja je precej preprosta. Če se vsi sodelujoči zabavajo in če lahko vsak brez posledic reče ne, potem lahko govorimo o šali. Ko je nekoga strah, ko je ponižan, ko mu uničijo stvari ali škodujejo njegovemu zdravju, ne govorimo več o šali. Takrat govorimo o nasilju.

Če vsi vemo in tudi ustrezne institucije, da bo fazaniranje potekalo na prvi šolski dan, potem ga ni težko preprečiti. Ne gre za skrivno operacijo, ki bi jo dijaki načrtovali v kleteh. Vse skupaj se dogaja na javnih krajih, pred šolami, na trgih in ulicah. Pred očmi mimoidočih, učiteljev, staršev in verjetno tudi pristojnih.

Zakaj torej ni bilo pravočasne reakcije? Zakaj se vedno ukvarjamo s posledicami, namesto da bi preprečili vzrok? Zakaj se moramo leta 2026 spraševati, če je fazaniranje še sprejemljivo? Ni, je moj odgovor. Že vrsto let.

Dokler bomo ob takšnih dogodkih zgolj zgroženi, se ne bo spremenilo nič. Naslednje leto bomo ponovno gledali iste posnetke, poslušali ista opravičila in se čudili, kako se je lahko nekaj takšnega zgodilo. Ali je to normalen svet? Očitno je. Ker smo ga odrasli naredili takšnega.

Objava Fazaniranje fazanov / zakaj ni posredovala policija? originalno objavljena na had blog.