Gregor Čušin nas z novo mono(z)dramo Jona, besni prerok, v kateri se navezuje na svetopisemsko zgodbo o preroku Joni, zdrami, v nas “zareže” prav do kosti in nas pravzaprav “posesa” v razmišljanja o naših osebnih Ninivah. Gregor Čušin je seveda prvovrstni dramski igralec, a predvsem angažiran kristjan, ki nas (kristjanov) ne špara in nam ne prizanaša.

Od Hagade, preko Evangelija po Čušinu in Pešca se Gregor Čušin razvija v vedno bolj ostrega slovenskega preroka. Kako potrebujemo takih čvrstih, veselih in neprizanesljivih kristjanov! Da nas zdramijo, da se zdrznemo in začnemo premišljevati. Pot, ki jo kaže Čušin je prava: začeti pri sebi, se nasloniti na božjo besedo, ki jo imamo zapisano v Svetem pismu in biti zgled. Pravim: “Trda je ta beseda, dragi Čušin, a na mestu.”

V Jonu nam Gregor najprej prebere zgodbo o upiranju preroka Jona, da jo obnovimo, da se jo spomnimo ali pa kar prvič slišimo. Priporočam tudi sam, da najprej preberete zgodbo o preroku, ki je naredil vse, da ne bi slišal Njegovega glasu (preberite vse štiri dele: Jona se upira Bogu, Jonova molitev, Jona gre v Ninive, Jona se jezi).

Potem se Čušin znajde kot Jona v trebuhu velike ribe in se stalno pogovarja z Bogom, kaj pogovarja, prepira se z Njim, se zadira Nanj, Ga uči in Mu celo govori v prilikah. Posebej je zanimiva prilika o gasilcih, v kateri predstavi gasilsko društvo, kjer so resnično znali gasiti. Vse dokler niso medse sprejeli mladega moža, ki se je ognja bal in ni hotel gasiti. Za tajnika so ga sprejeli, plačal je namreč članarino. Potem je bilo takih vse več in več, dokler …, dokler niso imeli birokracije gasilskega društva lepo urejene, vse članarine plačane, … gasiti pa niso znali več in niti niso več hoteli. Ali mi kristjani še znamo in hočemo opravljati to kar je najbolj bistveno? Kaj pa sploh je bistveno za nas kristjane? Da ima vse papirje, da je vse po predpisih, da so članarine organizaciji plačane? Kaj pa sploh je naše “gašenje požara”? Dragi Čušin, hvala za tole priliko!

V nadaljevanju Čušin Bogu celu očita - kot oče Očetu :), da nas crklja, da ima pravzaprav “zaskrbljujoče vzgojne metode”, da je preveč popustljiv, da nam preveč in prevečkrat odpušča. Da nam dovoljuje – dotakne se naše svobodne volje, da bi mi kar sami črtali kakšno od 10 zapovedi, ker nam niso všeč, ker so pretežke, ker se jih itak ne držimo. Božje zapovedi so v paketu ali jih pa ni. So kot lučke na božičnem drevescu – če ena ne gori ugasnejo vse. Če pade ena zapoved, padejo vse.

Čušin tudi išče bolj primerne od sebe za “biti Jona”, ki bi znali bolje oznanjati Ninivam,  ki so tudi bolj usposobljeni. In tako najde papeža, našega kardinala, škofe in duhovnike. Tudi do njih ni milostljiv. Kritika je na mestu, zaboli in zdrami. Verjamem, da tudi spremeni. Popustljivosti, ki smo jim priča med nami kristjani, nas namreč vedno bolj odnašajo stran od resnice.

Dotakne se tudi obljube in pravi: “Koliko podpisov pa je treba zbrati, da bo obljuba spet imela veljavo?” Kot primer da poročno obljubo: “Jaz …, sprejmem tebe, …, za svojo ženo in obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja.” Da bo to kar rečem držalo, vse dni življenja. Sam dodajam, ali si v tem času sploh še upamo obljubiti, dati besedo. Še tega je vedno manj. Popustljivost, popustljivost. Trde so te besede, dragi Čušin, a spet na mestu.

Na koncu gre Čušin (kot Jona) res v Ninive, pa ne zaradi Njega, ne zaradi sebe, pač pa zaradi otrok. In pravi, da bo šel znova in znova, kolikokrat bo treba.

Hvala, dragi Čušin, da prihajaš k nam – znova in znova. To potrebujemo. Tudi znova in znova.

Foto: Jože B.

Za mene najboljša skrita kamera.

Poglejte si tale filmček in opazujte obraze ljudi. Od presenečenja, do začudenja in celo strahu.

Nekateri so pomislili tudi na nadnaravne zadeve, vendar: “Bistvo je očem nevidno. Če hočemo videti, moramo gledati s srcem.” —Antoine de Saint – Exupery, Mali princ

Zelo PREPROSTA prevara.

Foto: Fleur Suijten, SXC

V elektronski poštni nabiralnik sem dobil tale intervju, ki je bil 13.10.2009 objavljen v ONI, prilogi Dela. Hvala ONI za odličen intervju.

V njem avtor knjige “Grozljivi gost: nihilizem in mladi” Umberto Galimberti, ugledni italijanski filozof govori o generaciji, ki je nihče ne potrebuje in upošteva – generaciji mladih.

Takole odgovarja filozof v intervjuju na vprašanje, če naša družba sploh potrebuje mlade?

“Ne. Pozornosti sta deležni le dve generaciji. Generacija dedkov, ki imajo zdaj oblast in so stari približno 70 let, in generacija njihovih sinov, ki pogledujejo k staršem in si želijo njihove oblasti. Tretja generacija ne zanima nikogar. Če mladih nihče ne pokliče, če jih nihče ne povabi, če imajo samo honorarno delo od danes do jutri, potem bodo živeli samo ponoči, kajti podnevi jih nihče ne potrebuje. Ali pa se bodo drogirali, ker so mamila zanje nekakšna anestezija, v pomenu »nočem biti del tega sveta, ki me ne želi«.

Če si starš, vzgojitelj, učitelj ali si kakorkoli povezan z mladimi, si vzemi 10 minut časa in si intervju preberi v celoti.

Odlično za razumevanje mladine, ki je ne razume nihče več, razen, kot pravi avtor, oglaševalske agencije in tržniki. Nam pa daje možnost za spremembe – nas “starcev” namreč, ki bomo po novem delali do 65 leta in še bolj jemali pozornost mladini.

Foto: Internetna stran Lo Schiaffo

“Smiselno odvzeti nepotrebno in ohraniti bistveno.” Tale meni tako všečni citat velja še posebej za novo Firefoxovo razširitev, ki se imenuje Minimalist Gmail. Za tiste, ki uporabljate Gmail, je to prava osvežitev. Izjemno enostavno odvzameš iz Gmaila vse kar je po tvoji presoji odveč in vse to tudi izredno PREPPROSTO lahko vključiš nazaj.

Spisek funkcij v Gmailu, ki sem jih jaz odvzel:

• glava, noga,
• klepet,
• povabite prijatelja,
• reklame (Ja, prav res, tudi reklame lahko odstraniš!),
• spodnji gumbi in “Več akcij” v pogledu “Prejeto”.

Meni, ki sem ljubitelj PREPROSTOSTI ali bolje sem za “bolj preproste izbire”, mi je taka mala igračka, ki “odstrani vse kar je zame nepotrebno in ohrani vse kar je zame bistveno” izjemno všeč in koristna, obenem pa simbol za obnašanje v življenju.

Hvala razvijalcu Mattu Constantine (njegov Twitter profile) za odličen izdelek in še posebej za zgled njegove naravnanosti: “Dizajniram in gradim spletne aplikacije, ter se stalno borim proti  pritiskom dodajati več in več stvari, ki jih ljudje sploh ne želijo.”

Nalaganje razširitve je izjemno enostavno, upravljanje pa še bolj. Razlaga sploh ni potrebna. Krasno!

Logo Gmail: 烧海

Voditeljica Manica Janežič je v TV Dnevniku 29.10.2009 (glej pri 16.30 minute), ko je govorila o Pomurju napovedala, da se bo učinkovitost Razvojenga zakona za Pomurje merila v številu novih podjetij in številu delovnih mest v Pomurju. Sklepam, da cilji so definirani, vendar ali so tako kot se za resno vlado spodobi?

Čez nekaj sekund pa je državni sekretar za Pomurje dr. Andrej Horvat, ki bo pravzaprav za zagotavljanje delovnih mest odgovoren, takole “zmuzljivo” govoril o tem: “1000 delovnih mest seveda ne bo dovolj. Jaz mislim, da jih mora biti kaj več, vendar ne bi o številkah govoril, recimo čimveč.”

Sprašujem se, koliko delovnih mest ima ON (državni sekretar) sedaj za cilj? Če bi imel cilj jasno pred očmi, bi ga pač po TV povedal, kajne? Samo potem bi ga pa lahko držali za besedo. Novinar, ki ve kaj takole politično floskuliranje pomeni, bi ga moral vprašal prav za številke.

Pri skavtih se že bodoči skavtski voditelji (mladostniki stari okoli 18 let) učijo, da se cilje ne postavlja z besedami kot so “o številkah pa ne bi govoril”, “čimveč” in kar je še podobnih.

Za postavljanje ciljev imamo že dolgo sistem SMART, kar pomeni, da morajo cilji biti:

• S – specifični (Specific): Pomeni, da morajo biti dovolj specifično zapisani, tako da nam je ko cilj dosežemo, jasno da smo tam (ali pa ne).
  Recimo, da je to v redu, ker sekretar govori pač o delovnih mestih, četudi menim, da se jih da še bolj specifično opredeliti. Imamo namreč delovna mesta z večjo in manjšo dodano vrednostjo.
• M – merljivi (Measurable) – Cilj mora biti merljiv. Vedno se merljivosti ne da izraziti v številkah, vendar ta cilj je tako klasičen in tako lahko ga je meriti, da ni nobenega izgovora.
  Tu je državni sekretar popolnoma pogrnil. Namesto, da bi nam postregel s številko, se je preprosto izmuznil s frazo “čimveč” in se še izgovarjal, da o številkah raje ne bi govoril. Spreten novinar, bi ga moral povprašati pravzaprav ravno o tem.
• A – dosegljivi (Attainable): Cilj mora biti dosegljiv, obenem pa izzivalen, tako da se je treba potruditi, da ga dosežeš.
  V državnega sekretarja tu nimam zaupanja, ker niti noče opredeljevati številk, pač pa operira s “sluzastimi” izrazi. Če noče niti povedati koliko si je zadal za cilj (še bolje bi bilo: koliko sta si s predsednikom Pahorjem skupaj zastavila za cilj), potem ne verjamem, da bo cilj izzivalen. Prej tak, da bo zlahka dosegljiv.
• R – relevantni (Relevant): Cilj mora biti relevanten, se mora nanašati na strategijo, mora prinašati koristi v okviru te strategije.
  Ta cilj temu ustreza. Delovna mesta so pač resnična potreba Prekmurske regije.
• T – časovno zamejen (Time bounded). Vsak cilj mora biti časovno zamejen.
  Iz konteksta sklepam, da cilj velja za čas njegovega mandata – do leta 2015. Temu kriteriju cilj zadosti.

V našem primeru bi dobro postavljen cilj o delovnih mestih v Prekmurju zvenel približno takole: “V Pomurski regiji bomo s pomočjo našega novega urada do leta 2015 odprli 1000 delovnih mest z nizko dodatno vrednostjo in še 750 delovnih mest z visoko dodano vrednostjo”.

Ko bomo volivci ozavestili kateri politiki izrekajo cilje z “izmuzljivimi besedami“, ko bomo začeli na to opozarjati in preverjati izvedbo ciljev, ko bomo zahtevali od novinarjev bolj konkretna vprašanja, se bodo spremenili tudi politiki. Spet je odgovornost na nas, volivcih.

Foto: Dnevnik RTV Slovenija, 29.10.2009

Včeraj sem bil na dobrodelnem koncertu za družino Kastelic iz Bizovika, kjer je po tragični nesreči, ostalo pet otrok brez očeta. APZ Tone Tomšič, katerega članica je tudi najstarejša hči iz družine, je pripravil dobrodelni koncert in nas dve uri razvajal z najodličnejšim zborovskim petjem.

Ogromna cerkev Svetega Jožefa v Ljubljani je bila skoraj polna navdušenih poslušalcev in občudovalcev tega, sam bi rekel, svetovnega prvaka med zbori. V dveurnem koncertu je zbor navdušil z zelo raznolikim in ekstermno težkim programom, ki je pustil odmev v vsakem od nas. Aplavz na koncu se ni polegel, tako da je zbor dodal še dve skladbi. Pri zadnji nas je vse skupaj popeljal do cerkvenih vrat, kjer se je koncert ob atraktivni afriški pesmi, končal. Pa ne za prav dolgo.

Poslušalci smo se namreč zbrali pred cerkvijo in se ob preprosti pogostitvi zadržali z znamenitim zborom skoraj uro dolgo. Seveda zbor ni “mogel biti tiho”, tako da smo bili najvztrajnejši deležni še štirih skladb iz njihovega bogatega repertoarja.

Opaziti pa je bilo, se člani zbora, poleg tega da znajo peti, da je vodenje strokovno, znajo tudi zabavati, so povezani med seboj in imajo dobre odnose. Evo, vsi ključni razlogi za uspehe so tu.

Obenem je bil to tudi poslovilni koncert dirigentke zbora Urše Lah. Uspešni dirigentki želim obilo strokovnih izzivov in uspehov na novih poteh. Čestitke za vaše delo z APZ.

Zboru želim veliko uspehov pri delu z novim dirigentom Sebastjanom Vrhovnikom, družini Kastelic pa obilo božjega blagoslova. Če želite darovati za družino Kastelic, se lahko obrnete kar na zbor.

Spremljajte zbor APZ Tone Tomšič na Facebooku in na Twitterju.

Foto: Facebook profil APZ Tone Tomšič

V nedeljo smo praznovali. Družinsko. Naša družina, ki se je letos razširila, se ob takih priložnostih zbere kje v naravi, kjer najprej nekaj prehodimo, se družimo, poveselimo.  Potem se malo okrepčamo in si povemo kaj lepega.

Ponavadi se dobimo kje v gorah, letos pa smo izbrali Kras. V oktobru namreč Kras zažari v močnih barvah ruja, vinske trte, kakijev, drevja, … kar se odlično ujame s sivino kamenja.

Pot: Križ – Tomaj (rojstni kraj Srečka Kosovela) – Pliskovica (smo šli po Pliskini poti – PRIPOROČAM!) – Štanjel – Coljava (Turistična kmetija Ostrouška Pelicon).

Naj bo današnji zapis samo preprosta fotografska hvalnica barvitosti in lepoti Krasa.

Pa še pesem Srečka Kosovela:

Pa da bi znal

Pa da bi znal, bi vam zapel

o svetlo šumečih topolih,

o kraškem soncu

v hladnem septembru,

o belih ajdovih dolih.

Pa da bi znal, bi vam zapel

o enem, o enem dekletu;

tako rad jo imam

in je ne dam

za vse, za vse na tem svetu.

Vir: Wikivir

Več pesmi Srečka Kosovela.

S sicer odličnim jogurtom Ljubljanskih mlekarn v litrski embalaži sedaj namesto 6 g plastike in 27 g papirja, kupite kar 48 g plastike.

Zakaj se je podjetje Ljubljanske mlekarne d.d. odločilo za tako drastično povečanje deleža plastike (količina plastike se je z novo embalažo povečala za 8x!), mi nikakor ni jasno. Gotovo jih vodi kakšen ekonomski izračun, ki je v časih vedno večje skrbi za okolje, popolnoma nesprejemljiv.

Dejstva:

• 8-kratno povečanje količine plastike (prej 6 g sedaj 48 g),
• povečanje mase embalaže za 45% (od 33 g na 48 g) – povečanje transportnih stroškov in dodatno onesnaževanje okolja,
• neupošetevanje hierarhije koncepta 3R (reduce, reuse, recycle – zmanjšaj, ponovno uporabi, recikliraj): Novo embalažo je možno samo reciklirati, kar je na dnu 3R hierarhije. Prej je bilo embalaže za 45 % manj (upoštevanje “reduce” koncepta, ki je precej višje po hierarhiji) in še to je bilo možno reciklirati.

Strategija minimaliziranja odpadkov, ki sem jo osebno pri Ljubljanskih mlekarnah doslej zelo cenil, je padla še pri njih. Seveda razumem, da se embalaža, ki je bolj prijetna za oko tudi bolje prodaja, vendar ali ne bi koncepta marketinga lahko gradili tudi na odnosu do okolja. Marsikdo bi se zamislil in sprejel idejo.

Morda pa sam ne vem vsega ozadja, zato pozivam predstavnike Ljubljanskih mlekarn, da utemeljijo izbiro embalaže za njihov jogurt iz ekoloških, marketinških in ekonomskih vidikov. Predvsem pričakujem ekološko razlago.

Kaj pravite vi dragi bralci bloga?

Jane Ciperle, odgovorni za ločevanje odpadkov na skavtskem Jamboreeju o katerem sem že pisal lansko leto, se je lotil novega podviga. Spet povezanega z ločevanjem odpadkov. Hvala Jane za tale zapis in za vse zglede, ki nam jih daješ.

Mala šola ločevanja odpadkov se je zgodila 19. septembra letos. Datum morda ni tako zgovoren kot dejstvo, da je na ta dan potekalo Srečanje mladih v Stični. Udeleženci so (ste) šoli priskrbeli učni material in s svojo udeležbo sploh omogočili »učni proces«.

Zgornji odstavek je poln evfemizmov in poskuša olepšati dejansko sliko. Seveda nismo sedeli v razredu ter si vestno zapisovali učiteljičinih besed, ampak si nadeli rokavice ter krepko zabredli v dejansko delo javnih komunalnih služb: pločevinko sem, papirček tja.

Vsak dogodek ima svojo predzgodbo in nič drugače ni tudi s tem 19. septembrom. Sprevidli smo, da življenjski slog Mercator-generacije, kateri pripadamo, s seboj prinaša kar lepo število prednosti, pa tudi nevšečnosti. Med drugim tudi velike količine odpadkov. Povratna embalaža je skoraj izginila z našega miselnega obzorja, to pa ima za posledico velike količine odloženih smeti. Teh seveda nihče noče gledati na svojem dvorišču. Najboljša rešitev je seveda njihovo neproizvajanje, a ker se temu ne moremo popolnoma izogniti, je ločevanje na koristne ter nekoristne odpadke postalo nuja.

Prebivalke ter prebivalci Slovenije hitro napredujemo v okoljski osveščenosti. V nekaj skromnih letih smo naredili kar nekaj miselnih preskokov in s teoretske ravni preskočili tudi da praktično. Zakonodaja dobro pokriva ravnanje s komunalnimi odpadki in tudi če se dogajajo številne kršitve, se dogodki vendarle odvijajo v pravo smer.

Zakon pa ni dovolj, mi smo tisti, ki moramo dejansko pravilno odložiti odpadke. Da to ne bi bil problem, smo pripravili Malo šolo ločevanja odpadkov. Ideja za kaj takšnega je prišla popolnoma spontano, ko sem se odločil, da prevzamem področje odpadkov v okviru tehnične skupine na festivalu Stična mladih, kjer več kot 7000 udeleženk in udeležencev vsako leto ustvari približno 10 m3 smeti.

Povabil sem vse, ki bi jih ta tema zanimala, naj se nam pridružijo in se česa naučijo. Po končanem festivalu, se je delo za nas šele začelo. Do našega »centra za ločevanje odpadkov« so pripeljali vse koše, vreče ter smetnjake.

Materiala je bilo ogromno, nas pa je bilo za dolgo mizo okrog dvajset. Vsebino vreč smo stresali na mizo, ter najdeno razvrščali na sledeče frakcije:

• embalaža,
• steklo,
• papir ter
• ostalo.

Po dveh urah in pol (medtem se je že stemnilo), smo bili gotovi. Ob delu se je rodilo veliko dobrih, čeprav umazanih besednih iger, dobra volja in zagnanost pa sta skrbela za hiter delavni tempo brez prekinitev.

Na koncu smo zbrali 5 m3 embalaže, 3 škatle steklovine, 3,5 m3 ostalih odpadkov ter približno 1,5 m3 papirja. Projekt je odlično uspel in prav ponosen sem na vse, ki so se postavili ob dolgo mizo ter pripomogli k dosegi cilja. Zanimiva izkušnja ter nekaj osvojenega znanja pa sta bili skromni nagradi za požrtvovalno delo, ki ga lahko vsak nadaljuje doma.

Jane Ciperle

Nekaj je jasno. V 100 letih smo Zemljo segreli za okoli 0,7 st. C. Pa kaj saj to sploh ni veliko. Nam je pač malo topleje in ta sprememba temperature sploh ni pomembna. Človek jo verjetno direktno ne občuti na svojem telesu. Je pozimi namesto -10 st C pač -9,3 st. C. Pa še manj kuriti je treba …

Vendar, stvari niso tako preproste. Globalno segrevanje povzročajo nekateri plini, ki so pravzaprav čisto normalno nahajajo v ozračju. Vedno so bili in vedno bodo. Samo nikoli jih še ni bilo tako veliko.

Ti plini povzročajo učinek tople grede (enostavno povedano: toplota se ne vrača nazaj v vesolje, pač pa ostane na Zemlji), ki lepo počasi greje Zemljo. Evo kateri plini so tole: čisto navadna vodna para H2O je najhujša (36–70% učinka) – nanjo direktno nimamo vpliva, ogljikov dioksid CO2 (9-25% učinka) – imamo vpliv – zmanjševanje porabe energije iz fosilnih goriv ali večja poraba z večjimi površinami gozdov, metan CH4 (4-9% učinka) – imamo vpliv z zmanjševanjem porabe mesa živalskega izvora, ozon O3 (3-7% učinka) – imamo vpliv z zmanjšanjem prometa.

Seveda se lahko izgovarjamo, da segrevanje Zemlje povzročajo tudi dejavnosti Sonca, pa vulkanski izbruhi, vendar tale tolažba je bolj slaba. Na te reči mi, kljub vsem znanstvenim dosežkom :), nimamo prav nobenega vpliva. Na zmanjševanje plinov pa imamo direktni vpliv.

Pa še en hec je, višja temperatura na Zemlji poveča izhlapevnje vode, kar povzroči, da je v ozračju še več vodne pare (ki najbolj vpliva na učinek tople grede), ta povroči dvig temperature, ki prinese v ozračje še več vodne pare, … in tako naprej. Nekakšen “circulus vitiosus” – zlovešči krog. Ali smo vanj že vstopili in sploh ni več povratka nazaj?

Zaradi dviga temperature so se že začeli taliti ledeniki, gladina oceanov se bo dvignila, poplavilo bo velika mesta ob obalah, milijoni ljudi se bodo selili in si jemali prostor, velike migracije bodo v že tako nestabilnem svetu gotovo povzročile vojne.

Vse to zaradi človekove pretirane porabe energije – na kakršenkoli način že. Rešitve so tudi na dlani: vse kar zmanjša nastajanje toplogrednih plinov ali poveča njihovo porabo v okolju (npr. CO2 porabijo rastline v oceanih in gozdovih) je rešitev. Vse drugo je iskanje izgovorov, scrkljanost in lagodno življenje.

Ali poznate zgodbo o žabi in vroči vodi, ki nam jo prodaja tudi Al Gore? Žabo so dali v  akvarij z vodo in jo zelo počasi segrevali. Žaba najprej uživa v prijetno topli vodi, potem ji postane malo bolj toplo, a je še vedno prijetno. Ko ji počasi postane vroče, otopi, a še vedno upa, da se stvari uredijo same od sebe in še vedno ne naredi nič. Na koncu se skuha. Če bi jo v začetku vrgli v vročo vodo, bi takoj skočila ven in se rešila.

Ali ni v “akvariju” Zemlja okoli 6,5 milijarde žab, ki jim je ravno prijetno toplo, če že ne vroče? Kaj je naš skok iz posode? Morda premislek o vsakodevnih osebnih odločitvah za manj potraten način življenja. Skupaj gotovo ne bomo skočili, ne to ne. Kaj pa če bi vsakdo skočil sam – po premisleku in odločitvi?

Več o segrevanju Zemlje na Wikipediji.

Foto: Spekulator, SXC (Goreča Zemlja); lusi, SXC (Topla greda); aemmea98, SXC (Žaba)