Velikokrat se znajdem v situaciji, ko bi z užitkom skuhal kraljevsko kosilo, pa za to nimam ne časa, ne energije. Še večkrat se mi zgodi, da čas imam, vendar moram med kuhanjem skočiti na kak pol uren opravek. Kar spremeni vse.

Zadnjič pa sem naletel na tale recept (malo sem ga še poenostavil):

Piščanec na soli

Sestavine:
1 piščanec
1 kg soli
žlica olivnega olja

Čas priprave
1,5 ure

Navodilo
Peč segrejemo na 190 stopinj. V ovalen pekač stresemo sol in nanj položimo z oljem namazanega piščanca. Piščanec je v 1 – 1,5 ure gotov.

Prav ste prebrali! Piščanca ne mariniramo, pripravljamo, obračamo, polivamo, …. Ta piščanec, dragi bralec, se speče sam.

Resnici na ljubo mi je priprava zelene solate vzela več časa, kot sem ga namenil ukvarjanju s piščancem. Medtem, ko se je pišče peklo, sem z avtom celo naredil 120 km (kar bralcu sicer odsvetujem, ker se mu zaradi zastoja na cesti potem lahko zažge kuhinja – na kar sem pomislil nekje na pol poti).

Smisel kuhanja seveda ni samo v tem, da hrano pojemo, pač pa je čar tudi v njeni pripravi. Včasih pa se nam vseeno enostavno ne da, ali pa nimamo časa. In takrat vam morda prav pride ta recept.

p.s. pri peki vsa maščoba, ali “juice” kot bi rekli gurmani, steče na dno posode, od katerega je piščanec dvignjen s soljo. Tako ta recept omogoča pripravo kar se da zdravega piščančjega mesa.

Okrepčal sem se z nesporno obupno Portoroško vodo in se okopal v nesporno slovenskem morju. Da je (še) slovensko vem, ker sem bil v Portorožu, pa tudi zato, ker je umazano.

Zaključil sem s sončenjem, ki je bilo nesporno škodljivo za kožo.

Ob taki nespornosti sem še bolj prepričan, da se bo arbitražni sporazum, ki smo ga volilci nesporno potrdili, za nas verjetno dobro končal :)

Prva stvar, ki mi je ob tem prišla na misel je bila tale Kosovelovo pesem, s katero sem se nemudoma strinjal. Še bolj resno pa sem se vprašal: kako se bom vendarle zjutraj zbudil?!

Telefon je namreč moja edina budilka (pravzaprav – razen tiste na TV in računalniku – tudi edina ura v mojem stanovanju). Ker je crknil tudi edini telefon v stanovanje, ne morem naročiti niti telefonskega bujenja (če to sploh še obstaja). S sosedi nisem tako blizu, biološka ura pa mi enostavno ne deluje. Vsaj ne za ustajanje.

Seveda mi ni ostalo drugega, kot da sem dolgotrajen postopek obnove (restore) telefona začel kar takoj, čeravno je bila ura že čez polnoč.

Tako sedaj sedim v temi, po televiziji je samo še Top shop in erotične reklame, in čakam da program zaključi z obnovo podatkov. Da si bom lahko nastavil budilko in šel spat. Kam smo prišli. Ima kdo kak boljši predlog, kako se rešiti take situacije?

p.s. za skeptike: harakiri mojega iPhona nima prav nič s tem, da je Apple ravno pred kratkim objavil izid nove verzije tega telefona, niti nič s tem, da sem ravno prodal nekaj Googlovih delnic in v zameno kupil Applove.

Danes ob polnoči ZAčne veljati predvolilni molk. Slutim, da se bo na tem referendumu še najbolj do sedaj obračunavalo s “kršitelji” predvolilnega molka, ZAto izkoriščam ZAdnje ure, da izrazim svoje mnenje.

Na referendumu o arbitražnem sporazumu bom namreč glasoval ZA SPORAZUM.

Vlada Boruta Pahorja je z Republiko Hrvaško izpogajala zgodovinski sporazum. Zgodovinski še zdaleč ne ZAto, ker bi bil tako dober, ker bi Sloveniji ZAgotavljal določeno ozemlje ali ker bi vseboval kakšne skrite dogovore. Ne. Sporazum je zgodovinski preprosto, ker je ratificiran. Izglasovan v obeh parlamentih. In to je napredek v odnosih med državama, kot ga še nismo doživeli.

Med Slovenijo in Hrvaško obstaja nesoglasje o eni izmed ključnih ZAdev, ki definira suvereno državo – o meji. To nesoglasje so naši neobčutljivi, nesposobni in retardirani politiki (poskusili so tako levi, desni, rdeči, beli, pa tudi roZA) neuspešno “reševali” 20 let. Neuspešno. Pa dajte no, v  d v a j s e t i h letih še slovenski sodni mlini, definicija počasnosti, odmeljejo svoje.

Po poročanju 24ur.com je Gregor Virant, goreč nasprotnik arbitraže, danes Slovence pozval “naj ne prevzemajo tveganja, saj ga jim ni treba, saj se Sloveniji ne mudi“. Kakšen populizem. Kaj pa je alternativa temu sporazumu? Specijalci na mejah? Oborožen spopad med slovenskimi in hrvaškimi ribiči, ali še raje specijalci? Bomo v gumijastem čolnu s kalašnikom v rokah branili “slovenski morski dimnik” pri Puli? Lepo vas no prosim.

Zgodovina nas uči, da človeštvo neprestano ponavlja iste napake. Komaj mineva 20 let od vojaških morij, ki so se “v imenu naroda” dogajali v krajih čisto blizu nas, kamor danes hodimo na morje. Kot da si človek noče ZApomniti, kam nas pripelje hujskaška politika, nacionalizem in nestrpnost do sosedov.

V nedeljo bomo glasovali o arbitražnem sporazumu. Alternativa sporazumu so pritiski, incidenti, tudi vojna.

Sporazum sem prebral, večkrat. Je daleč od idealnega. PravZAprav je pravniško gledano izjemno slabo napisan, saj pri skoraj vsakem določilu dopušča več interpretacij istega določila. To se dogaja že znotraj Slovenije, kaj bodo šele trdili Hrvati. Vsebuje pa ključne določbe, ki omogočajo arbitrom, da razsojajo po načelu pravičnosti (da torej upoštevajo tudi sicer pravno nerelavantne okoliščine, npr. izgubo Trsta in Gorice) in odločajo po svoji vesti.

Ali to pomeni, da se slovensko mejo prepuščamo na milost in nemilost vesti petih pravnikom? Da. Ali je to bolje, kot da se z njo naslednjih 50 let ukvarja slovenska in hrvaška politika? Absolutno!!

V nedeljo, glasujte ZA (spo)razum. Kot so ZApisale Finance, naša odločitev na referndumu ne bo podprla ene izmed političnih opcij, niti ne njihovih zgrešenih pogledov na gospodarstvo, zdravstvo in druge sfere našega življenja.

Z glasom ZA bomo preprosto glasovali ZA mirno rešitev spora z Republiko Hrvaško. Kot alternativno nasilju, hujskaštvu in vojnam.

Glasoval bom ZA razum.

Aleš Lisac je pred kratkim na svojem blogu pisal o tem, da obstajajo metode spodbujanja prodaje z dišavami. Poskus se mu sicer menda ni obnesel. Sem pa zadnjič med nakupovanjem v Merkurju v BTC ugotovil, da so se te iste taktike poslužili tudi sami (glej sliko)-

Napravo za odišavljanje so postavili na oddelek z gospodinjsko robo, kar je najbrž smiselno – vonj je zelo nedoločljiv, diši pa zelo, zato so verjetno asociacije z dišečimi piškoti neizbežne. In temu najbrž sledi nakup raznih pripomočkov

Kaj pa ti misliš o tovrstnem spodbujanju prodaje? Kot pravi Aleš, tovrstno početje v cerkvah prakticirajo že stoletja

Popravek: Iz Merkurja so sedaj napravo umaknili, vsaj sam je več ne najdem. Sem pa zadnjič zasledil natanko isti vonj v enem od trgovskih centrov

Če ste uživali ob ogledu tega revolucinarnega filma Jamesa Camerona, a ste si ob tem govorili, da ni veliko vreden, ker je animiran, se motite. To še zdaleč ni zgolj animirani film, saj so vsi deli v celoti snemani. Kako fantastična in napredna je tehnologija, ki so jo uporabili pri snemanju, kaže zgornji posnetek.

Najbolj me je navdušila t.i. virtualna kamera, s pomočjo katere že v času snemanja določajo gledalčev zorni kot in pri tem dejansko vidijo animiran film, še preden je sploh posnet.

Tehnologija je resnično osupljivo napredovala. Samo pomislite, kakšne možnosti ta nova tehnika nudi pri snemanju živih oddaj v virtualnem svetu. Ali pa zabaviščnih parkov v realnočasovni animirani tehnologiji. Ogled močno priporočam!

Gotovo kdaj pomislite na dejstvo, da je praktično vsaka mehka pijača sladkana. Tudi sam se tega ves čas zavedam, pa kljub temu sem ter tja spijem kakšno kolo, oranžino ali ajsti. Tu ni kakšnih velikih problemov, ker kot kupci take pijače moremo in moramo vedeti, da nam ta dolgoročno škoduje. Enostavno šokirani pa boste, če boste kdaj preverili, kako sladka je – voda.

Seveda govorim o raznoraznih vodah z okusi. Kot tudi meni do nedavnega ni, vam verjetno niti na pamet ne pade, da bi brali drobni tisk na plastenkah pijač. Ta pojasnjuje vsebnost sladkorja. Če si v avtomatu kupite vodo z okusom, je to pač voda z nekaj malega arome, ne?

Kje pa!

Pa gremo od začetka.

Zadnjič sem si v avtomatu kupil vodo Dano z okusom hruške. Na plastenki je bil privlačen napis “Pijte boljšo vodo”. Že ob prvem požirku se mi je zataknilo, to “vodo” pa sem skoraj izpljunil na tla. Ogabno. Sladko! Presladko!

Moj pogled je mrzlično preletaval drobne črke na plastenki.

Vsebnost sladkorja: 4,2 g/100 ml.

To je 21 gramov na plastenko ali kar 4 vrečke oz. 5 kock sladkorja! Si lahko mislite, da s tem ko popijete pol litra t.i. “vode” z okusom vase v bistvu vržete 5 kock sladkorja?! Temu še lahko rečemo voda?

Informacija me je tako vrgla iz tira, da sem se lotil raziskovanja, kako je z ostalimi produkti. Žal praktično vse vode z okusom na slovenskem tržišču, razen izjeme, vsebujejo toliko sladkorja, da si naziva voda sploh ne zaslužijo.

Stanje je seveda še daleč bolj zastrašujoče pri koka koli, ki vsebuje 65 gramov sladkorja na plastenko ali gromozanskih 15 vrečk sladkorja!

Ko sem o tem razglabljal z Markom me je ta usmeril na spletno stran SugarStacks.com. Ta za različne živilske produkte na fotografiji pokaže, koliko kock sladkorja posamezna pijača vsebuje. Ogled strani iskreno priporočam, saj je dramilo za vsakega še tako izrazitega skeptika. Za slovenski trg informacije o vsebnosti sladkorja in drugih sestavin hrani ta spletna stran.

Če smo si najprej količino sladkorja skušali predstavljati, sedaj poglejmo kakšen je zdravstveni vidik problematike. Svetovna zdravstvena organizacija priporoča, da zdravi ljudje omejijo sladkor, dodan živilom, na 10% dnevnih zaužitih kalorij (vir: WebMD.com). Odrasel človek naj bi dnevno zaužil nekje do 2000 kalorij, kar pomeni maksimalno 50 gramov sladkorja.

Kar je največ 10 plastenk omenjene “vode” ali zgolj ena plastenka kole. Seveda smo še prej pozabili odšteti ves sladkor, ki je dodan hrani, sladkarijam in ostalim živilom, ki smo jih ta dan pojedli. Priljubljena Frutabela vsebuje 26 gramov sladkorja – polovica dovoljene vrednosti. Če torej v dnevu pojemo zgolj Frutabelo in spijemo kolo, smo že za 50% prekoračili maksimalni priporočen vnos sladkorjev.

Kako paziti na svoje zdravje ob potrošništvu, ki temelji na prekomerno sladkani hrani? Blog Preprostost nam tu postreže simpatičen nasvet, kako pripraviti dovolj lastne zdrave pijače, da je ne bo več potrebno kupovati v trgovini.

Kaj meniš? Boš še vsak dan pil koka kolo 15 vrečk sladkorja?

Novo leto je navadno čas zaobljub. Sklenemo, da bomo pospravili klet ali si obljubimo, da res ne bomo več kadili. Ali pa, verjetno ena izmed najpogostejših izbir, prisežemo, da bomo shujšali. Letni cilji (ali zaobljube) so super stvar, so naš svetilnik skozi leto. Gotovo pa se skoraj nihče ne zaveda, kako frustrujajoče so lahko novoletne zaobljube za ostale okrog vas.

Redko si ob novem letu postavim osebne cilje. Predvsem zato, ker mi ni blizu ideja, da bi “osebno načrtoval” ravno v tistem obdobju, ko to od mene zahteva koledar. Hkrati takrat navadno nimam nobene pametne ideje, pa si potem zmišljujem stvari, ki zame sploh niso pomembne.

Toliko bolj pogosto si cilje postavljam med letom – npr. da bom vsaj 3x na teden tekel, ali da bom nadaljeval/končal univerzitetno izobrazbo.

Žal pa to za večino ne drži. 1. januar je prikladno prelomen dan v letnem koledarju, zato za večino pomeni začetek izvajanja letnih ciljev. Vse lepo in prav. Vendar roko na srce, povprečen posameznik se svojih novoletnih zaobljub drži natanko 14 dni, ali pa maksimalno kak dan več, potem pa izvajanje odloži na … druge čase.

Kar efektivno pomeni, da je v času med 1. in 14. januarjem na določenih lokacijah pretirana gneča. Dober primer je npr. fitnes – prvih 14 dni novega leta se vanj zgrne nepopisna množica ljudi, ki podkrepljeni s slabo vestjo zaradi prazničnega prenažiranja poskušajo različne metode izganjanja odvečnih kilogramov. Po dveh tednih se stvar seveda umiri in vrne na stare tirnice, vendar v tem času za ostale, redne obiskovalce, navadno zmanjkuje prostora. Sitno!

Ali pa na fakulteti – zaobljuba “letos pa bom res končal” še prevečkrat drži le prvih nekaj dni novega leta, kar se aktivno odraža v prezasedenostih predavalnic. Ste opazili, ali je tako morda zgolj pri nas?

Malo za šalo, malo za res. Skušajmo načrtovati realno in potem te naše obljube resnično uresničevati. Dlje kot 14 dni. V nasprotnem primeru delaš zgolj sitnost ostalim